2. MAREC
Danes je pri športni naša neutrudna učiteljica oznanila da se bliža 2. športni dan (na prvem je bilo grozno, skoraj sem si zlomila vrat, pa še moje NP ni bilo tam. Sploh pa sovražim športne dneve, saj je bilo vedno nekaj narobe). »Na izbiro imate drsanje, bowling, alpsko smučanje in pohod. Vsak naj se odloči za dejavnost ki mu najbolj ustreza, poljubno. Tisti ki boste izbrali alpsko smučanje, izberite še eno dejavnost za slučaj v slabem vremenu.« je razložila učiteljica Greenway. Za kaj naj se odločim? Drsanje? Ne, zadnjič sem si skoraj razbila vrat. Bowling? Hja, šlo bi že, ampak zadnjič ko sem bila tam so se mi prsti zataknili v bowling kroglo (hej, ne smejte se, to res lahko zgodi!) in potem so me morali reševati. Alpsko smučanje? Mja, mogoče. Pohod? Nikakor! Tam je živi dolgčas! Torej mi ne preostane nič drugega kot – smučanje. Učiteljica Greenway je medtem začela zabeleževati odločitve učencev. Jaz pa takole zatopljena v misli, sploh nisem slišala kdaj je poklicala mene. »Inja, Inja!« je razdraženo klicala. Šele ko me je moja NP dregnila, sem opazila nezadovoljno učiteljico. »Da, gospodična Greenway?« sem vprašala. »Za kaj si se odločila?« me je nesramno vprašala. »No, pa naj bo smučanje« sem se odločila. »No, prav. Ampak glej, da bo tokrat vse v redu. Jasno?« je rekla učiteljica. »Jasno, gospodična Greenway.« sem zamrmrala. Zdelo se mi je da od mene zahteva čudež. Jaz da bi nekaj narefila prav? Jaz? Sem štor ki so mu zrasle noge.
Ko je končno zvonilo, sva se z Gabrijelo odpravili po hodniku. »Veš, tudi Svit gre na smučanje« je rekla. »Oh, daj no. Saj veš da me ne zanima.« sem ji naveličano odvrnila. Gabi mi namreč že sedem let prepričuje da bi bila s Svitom luštna. Jaz ga ne maram. Sploh pa – kdo bi maral tak štor kot sem jaz?
***