Hej!

Tudi nov del moje zgodbe je tu, saj ga ravnokar berete! :laughing: Današnji bo bol zanimiv. Zelo sem vam hvaležna vem, ki berete mojo zgodbo in vam je všeč. :yellow_heart:

Uživajte v branju! :books::sunglasses:

Dragi dnevnik,

sicer sem ti danes želela razlagati o šoli in mojem razredu, to pride na vrsti kdaj drugič. TAKO ZELO SEM BESNA!!! Pa pojdimo, moj storytime...

Danes je ponedeljek, 2.ponedeljek v mesecu. No, naša družina je res zelo zorganizirana, vedno imamo določen urnik in vse mora biti v redu. Ker je danes drugi ponedeljek v mesecu je to dan, ko mami na nakupovanje odpelje mojo sestro Lino. Danes sta imeli v načrtu kupiti nove superge. Babi in dedi sta šla na obisk k babičini prijateljici, očka je bil v službi, Kevin, Rok in Aja pa še vedno v šoli. Tako sem ostala sama doma s štirimi mlajšimi otročki. Takoj, ko sta mami in Lina speljali iz dvorišča, sem šla pogledati na našo veliko tablo, kjer je urnik, katera zaposlitev je na vrsti zame. Žalostno sem ugotovila, da nimam ničesar oz. imam prosti čas, kar pa pomeni, da se ne moram izogniti varstvu za mlajše. "Pojdimo se žogat!" predlaga Jaka. "Ne, pojdimo se clovek ne jezi se!" že reče Matevž. "Pojdimo se šolo!" predlaga Zoja, Izabela, pa z dudo v ustih le pokaže na njene plišaste igrače. "Ne!" sem zakričala in s tem presenetila še samo sebe. "Potem, potem pa se pojdimo sklivalnice!" reče Matevž in začuda so se vsi ostali trije strinjali. "Ah, tudi prav." prikimam in zadolžena sem bila, da štejem prva. Vse je bilo v redu, in ura je minevala hitro. Tako je bilo kmalu 15.40, mami in Lina pa se vrneta ob 15.45. "Še, še!" je rekla Zoja, ko smo bili spet vsi zbrani na hodniku, zraven omarice pri vhodu. Pogledam na uro. "Naj bo. A to je zadnja runda." povem in pričnem s štetjem, saj sem bila spet na vrsti jaz. Ko se obrnem začnem z iskanjem. Šla sem v zgornje nadstropje, a nič. Vrnila sem se dol, na hodnik, kjer je bila omarica za točkanje. Zagledala sem Jaka, ki se je, ko me je zagledal proti omarici, da bi se pofočkal, jaz pa za njim. V tistem hipu mama odpre vrata in vidi, kako Jaka na silo udari v omarico in lepa, stara vaza pade na tla in se razbije. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. "Uf, Jaka, pazi se, ne bo se dobro končalo zate," sem pomislila, a mamin glas je menil drugače. "Mia, kako, kako si lahko?!" je prej zakričala kot rekla in nisem verjela, da sem slišala prav. Mami se je sklonila k počeni vazi in Jaku, ki se je delal, kot da je najbolj ubogi človek na svetu. "Ja-jaz?" sem vprašala in ujela mamin strog in jezen obenem pogled. "Ti ja! Kdo pa drug?! Samo uro in petištirideset minut me ni doma, pa je že zmeda! Mia, sploh veš koliko je ta vaza vredna?! To je vaza, ki mi jo je podarila tvoja praprababica, torej moja prababica! Takoj v sobo in da se mi ne vrneš ven do zajtrka! Danes boš ostala brez večerje!" je še rekla mami in stekla sem po stopnicah navzgor. Poskušala sem zadrževati solze, a le dokler nisem prišla v mojo ljubko, majhno sobico. Dragi dnevnik, kako je lahko svet tako krivičen?! Veš, spat grem, preden me doleti še kaka krivica.
Rada te ima,
Mia




Tako. To je danađnji del. :grinning: Upam, da vam je bil všeč. :heart_eyes: V komentarjih prosim napišite, če se vam je kdaj zgodila podobna krivica. :expressionless: Vesela bom vseh :heart:.

Vaša ABAFriends:purple_heart: