Slišim, kako se vrata odprejo.

Ne obrnem se takoj.

Ne morem.

Ker če ni ona…

bo bolelo še bolj.

Koraki.

Počasni.

Nežni.

Poznam jih.

Seveda jih poznam.

In potem jo vidim.

Abby.

Na robu igrišča.

Za sekundo mi dejansko zastane dih.

Kot idiot samo strmim.

Del mene je takoj jezen.

Drugi del bi jo najraje samo potegnil k sebi.

Ona obstane tam.

Kot da tudi sama ne ve, ali bi prišla bližje ali zbežala.

Srce mi razbija tako močno, da me živcira.

Vstani.

Reci nekaj.

Karkoli.

Ampak telo me ne posluša.

Samo gledam jo.

Veter ji premika lase.

Roke ima stisnjene skupaj, kot da se skuša držat pokonci.

In jebiga—

še vedno je najlepša oseba, ki sem jo kdaj videl.

To me skoraj razjezi.

Ker po vsem…

bi jo moral lažje sovražit.

Ampak ne znam.

Pogleda me.

Direktno.

In v trenutku, ko to naredi…

vse spet zaboli.

Hodnik.

Njene besede.

Način, kako me ni ustavila.

Hitro pogledam stran.

Ker če jo bom predolgo gledal, bom popustil prehitro.

Slišim njene korake bližje.

Počasi.

Kot da mi daje možnost, da jo ustavim.

Ne ustavim je.

Seveda ne.

Ko se ustavi pred mano, ne pogledam gor takoj.

Strah me je njenega obraza.

Strah me je, da bom v njem videl obžalovanje.

Ali še huje—

nič.

Tišina med nama je grozna.

Preveč stvari v njej.

Preveč vprašanj.

Stisnem čeljust.

Uspe mi reči samo:

»Zakaj si prišla?«

In sovražim, kako zlomljen zveni moj glas.