Od takrat naprej živim v Taboru polkrvnih. Moja navadna prijateljica Issa in njeni starši skrbijo zame med letom. Hodim v šolo, tako kot vsak navaden sedmošolec. Le da se jaz še najbolj težavna. Enkrat do me med vajo violine napadle harpije in uničile učilnico. Seveda so za to okrivili mene.Med poletnimi počitnicami pa imam dom tu. V Taboru polkrvnih. Velikokrat sem postala depresivna, zaradi mame. Le težko se spominjam njenih čudovitih zgodb. Še dobro,da Apolonova koča dobro dela s tem. Ves čas se sprašujem, kdo je moj božji starš. Dobro mi gre mečevanje in lokostrelstvo. A to še nič ne pomeni. Nek večer pa smo, kot ponavadi igrali krajo zastave. Oboževala sem to igro. Tihotapila sem se po gozdu, ki ga je prekrivala črna tema. Takrat pa so me popadle pošasti. Ker sem zelo občutljiva na njihov vonj sem se zgrudila na tla. Slišala sem lahko le še praskanje pošasti, ki so se hotele osvoboditi iz nečesa črnega z zelenimi očmi. Ko sem se zbudila je pred menoj sedel majhen črn mucek z velikimi zelenimi očmi.

"Ah, samo domišljala sem si," sem si mislila. Prijela sem mucka in ga odnesla v tabor. Vsi so nekoga ali nekaj iskali. Prijateljica Annie me je vprašala:
"Kje si bila? Že več ur te iščemo! Zelo nas je s-" in je obstala. Gledala je nekaj nad mojo glavo. Mucek se je le mirno igral z mojimi črnimi valovitimi lasmi.
"Kaj je narobe?" sem vprašala in pogledala nad svojo glavo. Tam se je premikala črna gmota. Zaslišala sem jezen ženski glas, ki je iz gmote vpil:
"Tvoja hči je! Kako si ji lahko storil kaj takega!?" In glas je utihnil.
"Čigav znak je to!? Je kot različica dveh!?" je Hiron zgorčen vpil. Gmota je izginila.
"Glejte mojega novega prijateljčka," sem poskusila biti optimistična.
*b*#VročaMačka*b*