Juli
Tista čudna noč
»Kje je Lili?« je začudeno vprašala mama.
»Ne vem, šli sva v mesto in-in-in potem je pač ni bilo več!« je zajavkala deklica Lieselot.
Tista noč je bila huda zanjo. Mučile so jo hude nočne more. Po glavi so se ji podili prebliski dolgih čekanov, rdeče lune in zrezka! Kako čudno...
»Lili!« je vzkliknila in skočila iz postelje.
»V mesto moram,« je zavzdihnila in vzela vrečko z mačjimi priboljški, na kateri je pisalo-
'Treats for cats'.
Po prstih je odstopicljala v dnevno sobo po deset vzglavnikov. Pod odejo v njeni sobi je z blazinami naredila prepričljivo obliko sebe. Pogledala je v hodnik, če je zrak čist in olajšano izdihnila.
»Nobeden me ni opazil!«
Odprla je okno in zlezla skozenj. Pobrala se je na noge na okenski polici in poskušala ohraniti ravnotežje, a puf! Štrbunknila je v grmovje in vzkliknila. Vse trnove iglice so jo grdo gledale in jo napadle. Praske je imela po kolenih, komolcih in vratu. Bila je nekoliko bolj hladna poletna noč, tako da jo je rahlo zmrazilo, saj je bosa Lieselot bila oblečena le v skromno rožnato spalno srajčko, ki ji je segala do kolen. Njena mama se je predramila iz dokaj trdnega spanca in zbudila očeta.
»Sem slišala vzklik?!« je dahnila.
»Mlj-mljask.« je zamomljal oče, se obrnil na drugo stran in zasmrčal. Mama si je nataknila copatke in gomoljast nos pritisnila ob okno:
»Lilo?! Lieselot?! Si zunaj?«
Odšla je do Lieselotine sobe in pokukala noter. Opazila je obliko deklice in se pomirila.
Utrujena se je vrnila v posteljo in zaspala.
Ko je Lilo prišla do mesta, je zaslišala odmev mijavkanja. Kolikor hitro je mogla, je odstopicljala do zapuščene hiše, iz katere so prihajali zvoki. Stena je bila stara in brez barve. Vstopila je skozi luknjo v njej. Bilo je temno kot v rogu. Z roko je počasi tipala steno za njo, da bi našla stikalo za luč.
»Aha!« je vzkliknila, ko ga je našla. Oddahnila si je, saj jo je bilo namreč zelo strah teme. Pritisnila je na stikalo, ter od strahu zavreščala. Pred njo je bilo dekle, oblečeno v dolgo večerno, z Lili v naročju in nosom, pomoljenim v knjigo.
Tista čudna noč
»Kje je Lili?« je začudeno vprašala mama.
»Ne vem, šli sva v mesto in-in-in potem je pač ni bilo več!« je zajavkala deklica Lieselot.
Tista noč je bila huda zanjo. Mučile so jo hude nočne more. Po glavi so se ji podili prebliski dolgih čekanov, rdeče lune in zrezka! Kako čudno...
»Lili!« je vzkliknila in skočila iz postelje.
»V mesto moram,« je zavzdihnila in vzela vrečko z mačjimi priboljški, na kateri je pisalo-
'Treats for cats'.
Po prstih je odstopicljala v dnevno sobo po deset vzglavnikov. Pod odejo v njeni sobi je z blazinami naredila prepričljivo obliko sebe. Pogledala je v hodnik, če je zrak čist in olajšano izdihnila.
»Nobeden me ni opazil!«
Odprla je okno in zlezla skozenj. Pobrala se je na noge na okenski polici in poskušala ohraniti ravnotežje, a puf! Štrbunknila je v grmovje in vzkliknila. Vse trnove iglice so jo grdo gledale in jo napadle. Praske je imela po kolenih, komolcih in vratu. Bila je nekoliko bolj hladna poletna noč, tako da jo je rahlo zmrazilo, saj je bosa Lieselot bila oblečena le v skromno rožnato spalno srajčko, ki ji je segala do kolen. Njena mama se je predramila iz dokaj trdnega spanca in zbudila očeta.
»Sem slišala vzklik?!« je dahnila.
»Mlj-mljask.« je zamomljal oče, se obrnil na drugo stran in zasmrčal. Mama si je nataknila copatke in gomoljast nos pritisnila ob okno:
»Lilo?! Lieselot?! Si zunaj?«
Odšla je do Lieselotine sobe in pokukala noter. Opazila je obliko deklice in se pomirila.
Utrujena se je vrnila v posteljo in zaspala.
Ko je Lilo prišla do mesta, je zaslišala odmev mijavkanja. Kolikor hitro je mogla, je odstopicljala do zapuščene hiše, iz katere so prihajali zvoki. Stena je bila stara in brez barve. Vstopila je skozi luknjo v njej. Bilo je temno kot v rogu. Z roko je počasi tipala steno za njo, da bi našla stikalo za luč.
»Aha!« je vzkliknila, ko ga je našla. Oddahnila si je, saj jo je bilo namreč zelo strah teme. Pritisnila je na stikalo, ter od strahu zavreščala. Pred njo je bilo dekle, oblečeno v dolgo večerno, z Lili v naročju in nosom, pomoljenim v knjigo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nice🤟 Dobra zgodba!
0
nekdokiradjesolato
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Če želite 2. del, prosim napišite v komentarje:relaxed:. Pa še to; pri 'večerni' bi moralo pisat še obleki.
LP:heart::peace:
LP:heart::peace:
0
kul zgodba
Moj odgovor:
Sadgirl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Popularnost in privlačnost
torej jaz nism ne eno ne drugo iz naslova. nisem glih ful grda, lepa pa nisem. sem "piflarka" in tudi "good girl" ampak taka pac sem. popularne punce iz razreda me ne marajo in imam eno najboljso prijateljico (recimo, da ji je ime Ana) v razredu. Ana je atractive in je res velik fantov vanjo, mela je ze fanta, zna se z njimi pogovarjat in ress velik jih je vanjo. ne zmisluje si ker sem jih ze vec vidla. vanjo je tut en moj dolgoletni crush. pac nisem ful vanjga ampak sem full ljubosumna ker se skos beki pogovarjata pa neki. ampak itak z njim nimam sans zato sem ji ga prepustila ceprav ona sploh ne ve da sem vanjga. torej mislim da se noben fant nikoli ni bil vame. to ful boli k gledam filme pa berem pa vsi dobijo neko ljubezen. pa v real lifu tut. ne vem zakaj sem tok nepriljubljena pa neprivlacna za fante. kaj naj nardim? res sem ljubosumna na prijatelhico in pocutim se neprivlacno in grdo.
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(115)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(143)
Ne preberem Ti&jaz.
(47)






Pisalnica