Juli
Tista čudna noč
»Kje je Lili?« je začudeno vprašala mama.
»Ne vem, šli sva v mesto in-in-in potem je pač ni bilo več!« je zajavkala deklica Lieselot.
Tista noč je bila huda zanjo. Mučile so jo hude nočne more. Po glavi so se ji podili prebliski dolgih čekanov, rdeče lune in zrezka! Kako čudno...
»Lili!« je vzkliknila in skočila iz postelje.
»V mesto moram,« je zavzdihnila in vzela vrečko z mačjimi priboljški, na kateri je pisalo-
'Treats for cats'.
Po prstih je odstopicljala v dnevno sobo po deset vzglavnikov. Pod odejo v njeni sobi je z blazinami naredila prepričljivo obliko sebe. Pogledala je v hodnik, če je zrak čist in olajšano izdihnila.
»Nobeden me ni opazil!«
Odprla je okno in zlezla skozenj. Pobrala se je na noge na okenski polici in poskušala ohraniti ravnotežje, a puf! Štrbunknila je v grmovje in vzkliknila. Vse trnove iglice so jo grdo gledale in jo napadle. Praske je imela po kolenih, komolcih in vratu. Bila je nekoliko bolj hladna poletna noč, tako da jo je rahlo zmrazilo, saj je bosa Lieselot bila oblečena le v skromno rožnato spalno srajčko, ki ji je segala do kolen. Njena mama se je predramila iz dokaj trdnega spanca in zbudila očeta.
»Sem slišala vzklik?!« je dahnila.
»Mlj-mljask.« je zamomljal oče, se obrnil na drugo stran in zasmrčal. Mama si je nataknila copatke in gomoljast nos pritisnila ob okno:
»Lilo?! Lieselot?! Si zunaj?«
Odšla je do Lieselotine sobe in pokukala noter. Opazila je obliko deklice in se pomirila.
Utrujena se je vrnila v posteljo in zaspala.
Ko je Lilo prišla do mesta, je zaslišala odmev mijavkanja. Kolikor hitro je mogla, je odstopicljala do zapuščene hiše, iz katere so prihajali zvoki. Stena je bila stara in brez barve. Vstopila je skozi luknjo v njej. Bilo je temno kot v rogu. Z roko je počasi tipala steno za njo, da bi našla stikalo za luč.
»Aha!« je vzkliknila, ko ga je našla. Oddahnila si je, saj jo je bilo namreč zelo strah teme. Pritisnila je na stikalo, ter od strahu zavreščala. Pred njo je bilo dekle, oblečeno v dolgo večerno, z Lili v naročju in nosom, pomoljenim v knjigo.
Tista čudna noč
»Kje je Lili?« je začudeno vprašala mama.
»Ne vem, šli sva v mesto in-in-in potem je pač ni bilo več!« je zajavkala deklica Lieselot.
Tista noč je bila huda zanjo. Mučile so jo hude nočne more. Po glavi so se ji podili prebliski dolgih čekanov, rdeče lune in zrezka! Kako čudno...
»Lili!« je vzkliknila in skočila iz postelje.
»V mesto moram,« je zavzdihnila in vzela vrečko z mačjimi priboljški, na kateri je pisalo-
'Treats for cats'.
Po prstih je odstopicljala v dnevno sobo po deset vzglavnikov. Pod odejo v njeni sobi je z blazinami naredila prepričljivo obliko sebe. Pogledala je v hodnik, če je zrak čist in olajšano izdihnila.
»Nobeden me ni opazil!«
Odprla je okno in zlezla skozenj. Pobrala se je na noge na okenski polici in poskušala ohraniti ravnotežje, a puf! Štrbunknila je v grmovje in vzkliknila. Vse trnove iglice so jo grdo gledale in jo napadle. Praske je imela po kolenih, komolcih in vratu. Bila je nekoliko bolj hladna poletna noč, tako da jo je rahlo zmrazilo, saj je bosa Lieselot bila oblečena le v skromno rožnato spalno srajčko, ki ji je segala do kolen. Njena mama se je predramila iz dokaj trdnega spanca in zbudila očeta.
»Sem slišala vzklik?!« je dahnila.
»Mlj-mljask.« je zamomljal oče, se obrnil na drugo stran in zasmrčal. Mama si je nataknila copatke in gomoljast nos pritisnila ob okno:
»Lilo?! Lieselot?! Si zunaj?«
Odšla je do Lieselotine sobe in pokukala noter. Opazila je obliko deklice in se pomirila.
Utrujena se je vrnila v posteljo in zaspala.
Ko je Lilo prišla do mesta, je zaslišala odmev mijavkanja. Kolikor hitro je mogla, je odstopicljala do zapuščene hiše, iz katere so prihajali zvoki. Stena je bila stara in brez barve. Vstopila je skozi luknjo v njej. Bilo je temno kot v rogu. Z roko je počasi tipala steno za njo, da bi našla stikalo za luč.
»Aha!« je vzkliknila, ko ga je našla. Oddahnila si je, saj jo je bilo namreč zelo strah teme. Pritisnila je na stikalo, ter od strahu zavreščala. Pred njo je bilo dekle, oblečeno v dolgo večerno, z Lili v naročju in nosom, pomoljenim v knjigo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nice🤟 Dobra zgodba!
0
nekdokiradjesolato
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Če želite 2. del, prosim napišite v komentarje:relaxed:. Pa še to; pri 'večerni' bi moralo pisat še obleki.
LP:heart::peace:
LP:heart::peace:
0
jkwjhkjejk
kul zgodba
Moj odgovor:
je vame?
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
MOJ?
Ali bi naj to kaj pomenilo?
npr.en fant rečimo mu a*** me pokliče:(moje ime),(naredi ono stvar z rokami kot navedezna trobenta in zbeži)
Jaz ga pol pač lovim.
Danes pa naprimer z prijateljico vadim plesne korake in me pokliče naredi ono stvar z rokami in zbeži.Jaz ga lovim.
Pač bi to naj kaj pomenilo?
(pač on mi je 72% všeč)
npr.en fant rečimo mu a*** me pokliče:(moje ime),(naredi ono stvar z rokami kot navedezna trobenta in zbeži)
Jaz ga pol pač lovim.
Danes pa naprimer z prijateljico vadim plesne korake in me pokliče naredi ono stvar z rokami in zbeži.Jaz ga lovim.
Pač bi to naj kaj pomenilo?
(pač on mi je 72% všeč)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Super zgodba, komaj čakam naslednji del!:heart_eyes::heart_eyes::heart::yellow_heart::gree