2. POGLAVJE
Viktorija
»Viktorija! Pohiti! Tobias te no bo čakal!« je vzkliknila mami in zavila sem z očmi.
»Le še maskaro si dam!« sem vzkliknila in se ozrla po sobi, ki so jo še prejšnji dan krasile raznorazne stvari, danes pa ni bilo več skoraj nobene. Ozrla sem se na uro, ki je kazala 8.00. Ob tej uri, naj bi se jaz že uredila. Po navadi takrat še spim, pa še zelo dolgo se urejam. Ko je bila babi še živa, je vedno govorila o tem, da je kraljevsko zamujati.
Ko sem stala pred kraljevskim letalom sem še zadnjič objela mami in mali dvojčici, ki sta si spletli kitke.
»Uživajte,« sem rekla in pokimala očetu in Lucasu ter neopazno tudi Filipu. Dvojčici sta mi bili izredno podobni, saj smo imele vse biserno blond lase, Lucas je imel za odtenek temnejše, vendar vseeno svetle. Vsi smo imeli modrozelene oči, ki so bile po mnenju nekaterih prebivalcev znak družine Windshire.
»Kaj sem pa jaz?« je vprašal Lucas.
»Ti si cepec zaradi katerega moram oditi,« sem rekla in se nasmehnila. »Ah pridi sem!« sem rekla in pokazala čustva. Opomnila sem se, da tega ne smem več početi. Ko sem se odmaknila, sem že želela iti, vendar me je močna roka potegnila k sebi. Vedela sem, da je to oče in čutila, da so mi po licih tekle solze. Nekatere so bile moje, nekatere njegove, vendar so bile.
»Pogrešal te bom,« je rekel.
»Jaz tudi,« sem rekla.
»Takšnih trenutkov ne kaži javnosti,« je rekel in s tem uničil trenutek. Odlepila sem se od očeta, se še zadnjič ozrla po vseh zbranih in pomahala. Za delček sekunde sem se zazrla še v vse stvaritve narave, ki so me obdajale, nato pa stopila v helikopter, ki je bil bele barve. Tudi notri je bilo vse bele barve. Sedla sem na sovoznikov sedež. Nisem si upala pogledati Tobiasa – fanta s čudovitimi zelenimi očmi, ki so vedno vedele čisto preveč in spraševale še toliko več, in bež blond lasmi. Bil je visok in mišičast kot vsak vojak. Ko sem sedla zraven njega, se je vzravnal.
»Se ti res zdi, da je tole primerna oprava za princeso?« je vprašal z globokim glasom. Zavila sem z očmi.
»Pa mi ti povej,« sem rekla in vdihnila. Res sem ga rada izzivala resna, ker se je še bolj razburil, mene je pa še bolj zabavalo. Sicer sem imela oblečeno oblekico, ki mi je segala do kolen in je imela izvezene rozaste rožice, sama pa je bila bela, vendar njemu se zdijo najbolj običajna oblačila v barvi vojaško zelene.
»Le do kolen?«
»Da ne privabim preveč fantov.«
»Še vedno razmišljaš o Timothyju?«
»Oh, o njem že dolgo ne razmišljam več.«
»O čem pa razmišljaš?«
»Ne mi zdaj s tem, okej? Dejstvo je, da je Timothy na poroki povedal napačno ime, jaz sem pa pač šla stran. Konec koncev sem odraščala tako, da sem bežala pred nevarnostjo. In on je nevarnost.«
»Kaj pa Philip?« Zavila sem z očmi.
»Pazi oblak!« sem vzkliknila in nenadoma je sunkovito zavil navzgor.
»Izabela v oblak se ne moreš zaleteti!« je vzkliknil.
»Ustrašil pa si se.« Roko je, dal na moje stegno, jaz pa sem jo dala dol.
»Pa daj no!« je vzkliknil.
»Oblak!« sem zakričala jaz in zavil je malo bolj dol. Začela sem se smejati, on pa je zavil z očmi in se posvetil vožnji.
Ko sem izstopila iz letala na nekem travniku me je že pričakalo visoko in vitko dekle svetle polti s pšenično blond dolgimi lasmi. Veselo se mi je smehljala.
»Hello!« je vzkliknila in podala sem ji roko.
»Živijo,« sem rekla v slovenščini in Ema se je začela smejati. »Sem kaj takšnega rekla?« sem vprašala v slovenščini in pogledala Tobiasa, ki ni razumel niti besedice. Skomignil je.
»Oprosti,« je rekla vsa zasopla. »Smešno si naglasila.« Pomignila mi je, naj grem z njo proti sivemu avtu, ki je bil precej majhen. Za nama je šel Tobias.
»Pojdi,« sem mu rekla v angleščini in odkimal je.
»Za tvojo varnost,« mi je odvrnil v angleščini.
»Se ti ne zdi, da bodo ljudje še bolj sumili, ko bo okoli mene skakal pilot?« sem vprašala in vedel je, da ne bom popustila. V prtljažnik je naložil mojo prtljago, zavil z očmi in mi pokimal ter odšel proti letalu. Z dekletom pa sva se namestili v avtu in se odpeljali.
»Kako to, da znaš slovensko?« me je vprašala.
»Ah, oče mi je dal takšno kazen. Od tihotapila sem se od doma,« sem rekla in skomignila z rameni. Pokimala je in dala glasneje radio.
»"To je poroka, ki je niste videli še nikoli," je poročala ena izmed novinark, ki je prišla na poroko. "Bodoča prestolonaslednica je prezrla očetove geste in šla sama pred oltar, kjer pa ni bilo bodočega moža. Slednji je tekel za njo in ves obupan klical, ona pa ni hotela slišati ničesar. To bi še šlo, saj sta bila gotovo oba pretresena. Še večji šok se je zgodil, ko je bodoči mož, plemič Timothy izrekel ime Myrabella, vendar so vsi razumeli, saj še niso videli neveste s petimi imeni. Verjetno je to za kraljeve poroke precej običajno, vendar je bila Princesa vseeno šokirana."
"Res ne morem verjeti!" je vzkliknila Princesa Viktorija Izabela Sofija Karolina Rozalina Winshire. "Ali pa lahko! Saj me je globoko razočaral. Tega moškega sicer nisem nikoli pretirano ljubila, nisem si pa mislila, da bo storil točno tisto, kar je storil. Ker mu nočem povsem uničiti ugleda, ne bom povedala kaj je storil." Duhovnik in vsi zbrani so se čudno spogledali. Ko pa jo je vprašal ali ga vzame, je prestolonaslednica z dvignjeno glavo odvihrala ven iz dvorane. Dvorano je preplavila vsesplošna zmeda. Na intervju pa smo poklicali Grofico Myrabello. "Res mi je žal zanju. Res pa je, da je prestolonaslednica precej vihrave narave in potrebuje Timothy kakšno drugo žensko, na primer mene," je izdavila in v naslednjem trenutku skočila v objem plemiču. Sumimo, da je Myrabella vzrok za nenavadno končanje sicer veselega dogodka," poročajo mediji.« Zavila sem z očmi.
»Seveda, da je Myrabella vzrok, kdaj pa ni,« sem zamrmrala.
»Oh, a izklopim?« me je vprašala mehko.
»Ah ni treba. Le ena Grofica mi gre na živce.«
»Verjetno ti ni lahko,« je rekla.
»Res mi ni,« sem odvrnila. »Kako ti je ime?«
»Ema,« je odvrnilo dekle in parkiralo na dovozu pred belo hišo. »Na cilju sva.« Ko sem se razgledala, je bilo mestece prikupno. Nikakor se ni moralo primerjati z Windorio, vendar so mi ravno takšna majhna naselja najljubša. Ker so ljudje lahko res ljudje. Ko sva vstopili skozi vrata, ki so bila črne barve, sva vstopili na bel hodnik. Res je omamno dišalo. Ob vratih so imeli omaro z oblačili.
»Zelo lepo diši,« sem rekla.
»Ja, moja mami najverjetneje pripravlja blejske rezine.«
»Kaj pa je to?« sem zmedena vprašala in v tistem trenutku sta na hodnik skozi vrata na moji levi stopila moški in ženska, ki sta bila na pogled identična Emi. Malo višja, vendar vseeno.
»Nisi še jedla blejskih rezin?!« je vzkliknila gospa in me poljubila na levo in desno. Ponovila sem za njo. Podala mi je roko. »Majda Šubic, me veseli.«
»Viktorija Izabela Sofija Karolina Rozalina Windshire,« sem rekla in ji podala roko. Roko mi je podal tudi njen mož in z veseljem sem jo sprejela.
»Borut Šubic,« je rekel in se mi nasmehnil.
»Se moram ponavljati?« sem vprašala, gospod Borut pa se mi je nasmehnil in odkimal.
»Ni ti treba. Popolnoma razumem,« je rekel in se nasmehnil. Oddahnila sem si, vendar vseeno ostala resna.
»Prosim Vas, da nikomur ne poveste mojega pravega imena,« sem rekla in vsi so prikimali.
»Nekaj pa moraš pojesti,« je rekla gospa Majda in me odvedla proti hrastovim vratom, kjer sta prej izstopila. Odprla je vrata, jaz pa sem se navdušeno ozrla po prostoru, ki je bil velik kot moja soba. V njem so bili stlačeni trije prostori: Bela kuhinja, ki je imela vso pohištvo belo, razen pulta, ki je bil iz hrastovega lesa, jedilnica, ki je imela veliko hrastovo mizo okoli nje pa klopi, in dnevno sobo, ki je imela belo sedežno garnituro, dve beli omari in črno televizijo, ki je stala na omari iz hrastovega lesa. Navdušeno sem plosknila, ostali pa so me z zanimanjem opazovali.
»Zelo lep prostor je,« sem rekla in gospa Majda se je navdušeno nasmehnila.
»Najlepša Vam hvala,« je rekla in se nasmehnila. Zamahnila sem z roko.
»Ni me treba vikati,« sem rekla in se nasmehnila. Gospod Borut je pokazal na mesto nasproti njegovega in zraven Eme. Sedla sem, za mano pa je bilo okno. Lahko sem videla gospo Majdo, ki je iz kuhinje prinesla štiri krožnike s pecivom v beli in rumeni barvi. To so očitno blejske rezine. Izgledale so slastno. Pred vsakega je postavila en krožnik in majhne vilice. Ko sem opazila, da ostali jedo, sem tudi jaz poizkusila. To je bila najboljša hrana, kar sem jo kadarkoli jedla. Moja usta so priredila veliko zabavo.
»Kakšno je?« je vprašala gospa Majda precej prestrašeno.
»Tole je najboljša stvar, ki sem jo jedla v življenju,« sem rekla in gospa Majda je olajšano izdihnila.
»Je pa res čast, da dobiš tako pohvalo od Princese,« je rekel gospod Borut, jaz pa sem le skomignila.
»Mogoče pa res,« sem rekla in v usta dala še en grižljaj te čudovite hrane.
»Ali te lahko kličem V?« je vprašala Ema, starša pa sta jo zgroženo pogledala.
»Seveda,« sem ji odgovorila in okusila še en delček nebes.
»No imamo problem,« je rekla in tisti grižljaj se mi je nenadoma zataknil, da sem začela kašljati. Gospa Majda me je udarila po hrbtu in me zaskrbljena pogledala.
»Si v redu?« me je vprašala, jaz pa sem ji dala prepričljiv nasmešek, čeprav sploh nisem bila v redu.
»Ja,« sem rekla in upala, da sem jo bolj prepričala kot očeta. Takrat se je zaletelo še gospodu Borutu, ki pa je samo odkimal in nekaj nerazločno zamomljal. »Ste v redu?«
»Ja, ne me vikat,« je rekel in se nasmehnil.
»Ema, nadaljuj,« sem rekla in se zazrla v prijateljico.
»Imam brata Lukata, ki bo verjetno opazil, da imamo v hiši gosta,« je rekla.
»Njemu se bo zdel ta gost še posebej privlačen,« je rekel gospod Borut, gospa Majda pa ga je grdo pogledala.
»Borut!« je vzkliknila.
»Če je pa res,« je rekel.
»Ko bo izvedel bo pač izvedel. Če se mi bo on predstavil s polnim imenom, se mu bom tudi jaz,« sem rekla in stežka končala sicer odlično sladico. Ostalim se je odgovor očitno zdel v redu, saj ni nihče komentiral.
Ko sem pojedla, sem nesla krožnik v pomivalno korito, kot je to storila Ema.
»Nekoga ti bom predstavila,« je rekla in me vodila na hodnik, nato pa skozi zadnja vrata, ki so bila iz hrastovega lesa, prav tako kot kuhinjska. Ko sva vstopili, sem zagledala veliko omaro, na kateri so visela razna oblačila, zeleno peč in veliko skladovnico drv. Ob skladovnici drv so bila vrata iz hrastovega lesa. Odprla jih je in vstopili sva v svetel prostor, ki je imel polno fotografskih stvari. Šla je do zadnjih vrat in jih odprla. Zazrla sem se v veliko število boksov, ki so bili polni raznoraznih živali. Nenadoma ji je zazvonil telefon. Oglasila se je.
»Prosim,« je rekla in oseba na drugi strani je nekaj rekla. »Ja, jaz sem Ema Šubic.« Ponovno je bila tišina, le Ema je na vsake toliko časa potrdila. »Seveda. V nedeljo bo pripravljena na posvojitev. Pri Niku lahko dobite vse podatke, bom pa napisala tudi na list zraven. Seveda, najlepša hvala. Nasvidenje.«
»Kaj pa je bilo to?« sem vprašala.
»Nekdo hoče posvojiti Maksa!« je vzkliknila in me peljala proti boksu s psi. Tam je zgrabila nemškega ovčarja, ki je imel črno in rahlo oranžno dlako ob ušesih, bil pa je star približno 3 leta. Bil je srednje visok. V beležko si je nekaj zapisala.
»Lahko ugibam koliko je star?«
»Seveda.«
»Rekla bi 3 leta,« sem rekla in pes je rahlo povesil ušesa in se pustil Emi privezati na povodec. »Sem tako grozno zgrešila?« sem vprašala, Ema pa se je nasmehnila.
»Ne, le užaljen je, ker si v prvo ugotovila. Ga primeš?« Prijela sem za povodec in ga počohala za ušesi. Vrgel se je na tla, jaz pa sem presenečeno odskočila. Ema se je zasmejala.
»Sem tako grozna?«
»Veš, res imaš smisel za humor.« Počohala sem ga po trebuhu, on pa je navdušeno mahal z repom.
»Kaj, če ne bo maral lastnika?«
»V bistvu posvojitev poteka tako, da se mu najprej bodoči lastnik približa. Če pes zarenči ni pravi, če je tiho je to dober korak. Tako bom vedela, da je lastnik pravi. Bo pa tudi danes prišel, da se bosta malo spoznala. Skupaj bomo šli na sprehod.«
»Ti pa si predana.«
~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki!
Današnji del je dvojni, ker prejšnji teden nisem objavila. Hvala za vse komentarje, oglede in všečke. Zelo sem Vam hvaležna. Hvala vsem, ki želite, da Vas obveščam. Če pa kdo želi, da ga obveščam, naj pove.
Zaenkrat obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
~#lovenkoreanlook<33
~mačja panda
Lysm
Heart