Zbudim se obkrožena z belimi stenami. Pogledam naokoli in ugotovim, da sem v bolnišnici. Poleg mene leži sestra. Videti je bleda in nemočna. Spi.
Vstopi zdravniška sestra. Vzame mi kri, posluša srce in zadovoljno ugotovi, da bom kmalu lahko odšla domov.
"Pa Lea?" vprašam. Ostala bom z njo, saj me potrebuje. Zdravnica se prijazno nasmehne.
"Tvoja sestra bo lahko odšla domov čez en dan, da preboli šok.", reče.
"V čakalnici čaka tvoja prijateljica," nato vedro reče. Skočim na noge, saj dobro vem, kdo je.
__________________________________________________

Z Leno se petnajst minut pogovarjava, potem pa naenkrat zaslišiva šum s sosednje postelje. Lea je.
"Lea!" veselo vzkliknem. Sestra me pogleda z motnimi očmi in roke stegne proti meni.
Takoj se odzovem. Potegnem jo v objem.
"Hvala," zašepeta. "Hvala, ker si me rešila."
Nič ne rečem, le močneje jo stisnem k sebi. Morem si priznati, da jo imam vseeno rada. Res, res zelo rada. Lena naju opazuje z moje postelje.
Vse bo še v redu.
__________________________________________________

Lea noče povedati, kdo bi jo skoraj ubil. Noče, čeprav je videla njegov obraz. Zveni nemogoče.
"Kira, saj bo vse v redu, boš videla," me tolaži Lena. "Našli ga bodo, obljubim."
Saj pomaga, toda kako ga bodo našli, če ne vedo, kdo je? Kako ga bodo aretirali, če jim Lea ne pomaga? Ne razumem je. Kaj se je zgodilo v tistih desetih minurah, ko je bila sama z njimi?
Kaže, da tega ne bom nikoli izvedela.
Odgovore bom morala vleči iz nje, tako kot vedno.