Preplavila me je žalost, strah pa še vedno ni nehal prevzemati mojih možganov. Ostala sem sama z nekim tujim fantom. Kaj pa sedaj? Kako bova ostala tukaj, brez vsega na otoku, kjer ni niti ene sledi o življenju?
Pogledala sem Diega. Tudi on je bil v šoku. Moje telo ni bilo zmožno izustiti niti ene besedice. Samo stalo je tam in opazovalo prav tako negibno telo nasproti. Čez nekaj časa sem nagonsko stekla k njemu in ga objela. Oba sva z debelimi solzami na licih mirila drug drugega, čeprav sva vedela, da se stanje ne bo spremenilo. Ni nama preostalo drugega, kot da si najdeva zatočišče. Sonce je namreč opominjalo, da se bo kmalu skrilo za obzorje. Odpravila sva se v notranjost otoka, kjer sva kmalu našla staro kolibo. Bila je zelo razmetana in prašna, vendar primerna za življenje. Skupaj sva jo počistila, potem pa je Diego zakuril ogenj. Začudeno sem ga opazovala, kako spreten je pri tem. Mislila sem si, kako srečna sem lahko, da je z mano, da nisem ostala sama. Čeprav sem ga prvič zares uzrla šele na otoku, mi je že prirasel k srcu. Ko sva se ogrela, naju je premagal spanec. Lakote zaradi pretresa nisva čutila, zato tudi nisva imela potrebe po iskanju hrane.
Naslednji dan naju je zbudil hrup.