Pisalnica
Pozdravljeni!
Danes dobite del, pa par jih bom dala v napovednik, ker sem tedensko zelo zasedena:sweat_smile:
Ampak upam da ne zamerite:slight_smile:
Love you all♾♾♾
Se pravi...
*b*1. poglavje-Odločitev (Lea)*b*
"Lea, bi čaj?"
"Raje kavo, drugace ne bova dolgo ostali pokonci."
Aby me je pogledala s svojimi utrujenimi zelenimi očmi. Njeni skuštrani, vranje črni lasje so ji padali čez obraz. Njena bleda polt se je zdela bleda se bolj kot ponavadi. Sedeli sva ob moji postelji in jokali. Skupaj. Obe sva izgledali grozno in utrujeno. Kar me ni presenetilo, ura je bila 4.51. Ko sem se v njene oci zazrla se globlje, sem v njih nasla le žalost. Nobene iskrice, nobene sreče. Le temno, bolečo praznino. Vstala je in rekla:"Prav imaš. Črna?"
Pokimala sem in odpravila se je v kuhinjo. Takrat je nekdo potrkal na vrata. Moja prva misel je bila, da so novinarji. Potem sem se malo zamislila in sklenila, da spet niso tako nori, da bi prisli sem tako zgodaj. Kdo pa ne mara dolgo spati? Očitno nekdo, ki je znova potrkal, tokrat bolj nestrpno. Bil je Ethan. Naš sosed in moj crush. Nemenila sem mu zelo zaspan pogled.
''Sem te zbudil?'' je vprašal. Odkimala sem.
''Dobro. Lahko vstopim?''
Tokrat sem prikimala. Sezul se je in odšel notri.
''Se počutiš kaj bolje?'' ga je zanimalo.
V drugacnih okoliščinah bi mi bilo zelo všeč, da mi posveca pozornost, problem pa je bil, da mi to zdaj ni bilo ravno po godu. Zato sem le zmajala z glavo.
''Vedno lahko pozvonis pri nas, veš,'' mi je zagotovil.
''Hvala," sem komaj slišno izdavila.
"Samo..."sem začela.
''Ne morem verjeti. To ni Lara kot ji poznam."
''Vem, in zato sem tudi prišel."
Danes dobite del, pa par jih bom dala v napovednik, ker sem tedensko zelo zasedena:sweat_smile:
Ampak upam da ne zamerite:slight_smile:
Love you all♾♾♾
Se pravi...
*b*1. poglavje-Odločitev (Lea)*b*
"Lea, bi čaj?"
"Raje kavo, drugace ne bova dolgo ostali pokonci."
Aby me je pogledala s svojimi utrujenimi zelenimi očmi. Njeni skuštrani, vranje črni lasje so ji padali čez obraz. Njena bleda polt se je zdela bleda se bolj kot ponavadi. Sedeli sva ob moji postelji in jokali. Skupaj. Obe sva izgledali grozno in utrujeno. Kar me ni presenetilo, ura je bila 4.51. Ko sem se v njene oci zazrla se globlje, sem v njih nasla le žalost. Nobene iskrice, nobene sreče. Le temno, bolečo praznino. Vstala je in rekla:"Prav imaš. Črna?"
Pokimala sem in odpravila se je v kuhinjo. Takrat je nekdo potrkal na vrata. Moja prva misel je bila, da so novinarji. Potem sem se malo zamislila in sklenila, da spet niso tako nori, da bi prisli sem tako zgodaj. Kdo pa ne mara dolgo spati? Očitno nekdo, ki je znova potrkal, tokrat bolj nestrpno. Bil je Ethan. Naš sosed in moj crush. Nemenila sem mu zelo zaspan pogled.
''Sem te zbudil?'' je vprašal. Odkimala sem.
''Dobro. Lahko vstopim?''
Tokrat sem prikimala. Sezul se je in odšel notri.
''Se počutiš kaj bolje?'' ga je zanimalo.
V drugacnih okoliščinah bi mi bilo zelo všeč, da mi posveca pozornost, problem pa je bil, da mi to zdaj ni bilo ravno po godu. Zato sem le zmajala z glavo.
''Vedno lahko pozvonis pri nas, veš,'' mi je zagotovil.
''Hvala," sem komaj slišno izdavila.
"Samo..."sem začela.
''Ne morem verjeti. To ni Lara kot ji poznam."
''Vem, in zato sem tudi prišel."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej, prosila si me, da si vzamem čas, zgodbo preberem in se do nje opredelim (podam komentar). Tukaj je moje iskreno mnenje:
𖦹 Pohvala, mnenje in splošen vtis: Uvod se mi zdi zelo učinkovit in dobro nastavljen. Zgodba se namreč začne z vprašanjem, ki bralca takoj potegne vase in v njemu prižge iskrico radovednosti. Nato pa se na kratko obrazložijo okoliščine, okoli katerih je samo vprašanje nastavljeno. Ta obrazložitev je ravno dovolj jasna, da bralec ve kaj se dogaja in predstavlja uvid v nadaljevanje zgodbe, a hkrati zamotana v pajčolan novih skrivnosti, ki bralcu daje še dodaten razlog, da želi nadaljevati z branjem. Še posebej lep pa se mi zdi konec uvoda (ki na pristen način izraža njeno žalovanje): "Vse kar si želim je, da bi me zdaj objela. Pa tudi če zadnjič."
To je eden tistih stavkov, ki ne potrebujejo dodatne razlage in daje besedilu čustven naboj. Deluje ravno zato, ker je preprost.
Pri prvem poglavju, mi je všeč, da ne poskušaš že takoj stopnjevati napetosti samega dogajanja, ampak preprosto pokažeš posledice tragedije in vpliv smrti bližnje osebe na glavne junake in odnose med njimi. Kava namesto čaja, utrujenost, prazni pogledi, sosed, ki pride preverit, kako je. To so prizori, zaradi katerih svet deluje resničen. Ljudje se z resničnimi in nepretirano karakteriziranimi junaki lažje poistovetimo in so nam zato bližje.
𖦹 Možnost za izboljšavo: Hkrati pa mislim, da bi zgodba postala še boljša, če bi tempo še malo upočasnila.
V uvodu pride zelo veliko težkih informacij, ki so sicer zelo zanimive in poganjajo samo zgodbo, a so predstavljene druga za drugo, skoraj brez premora: sestrina smrt, pogreb, domnevni samomor, dvom vanj, hrepenenje po objemu. Vsaka od teh stvari nosi veliko čustveno težo. Če med njimi pustiš malo več prostora, bo imel bralec čas, da jih res začuti. Pomembne informacije razbij na več delov, vmes pa vključi še kakšen opis (okolice, vzdušja), pomislek/misel ali spomin iz preteklosti.
Podobno je v prvem poglavju. Najprej sta Lea in Aby sami, nato že nekdo potrka, nato pride Ethan, nato se pogovor hitro zaključi. Sama bi si želela malo več besed posvečenih Leini bolečini in njenim občutkom. Morda nekaj trenutkov tišine. Zvok kuhanja kave. Pogled skozi okno. Občutek prazne hiše. To niso "nepomembni" odstavki, pogosto so ravno ti tisti, zaradi katerih bralec začuti težo zgodbe.
Primer: Če bi na primer katera od oseb predolgo strmela v skodelico, pozabila odgovoriti ali se komaj opazno stresla, bi bralec sam še dodatno začutil to bolečino in vzdušje, ki ga skušaš ustvariti.
Sicer pa je zgodba res zanimiva in mislim, da ima potencial. Upam, da sem ti s svojim komentarjem pomagala, dala nov zagon, pohvalo in motivacijo ter morda še kakšno novo idejo ali predlog v razmislek.
Želim ti lepe počitnice (še naprej) in veliko navdiha pri pisanju prihodnjih delov zgodbe,
Lady N.ꨄ︎
𖦹 Pohvala, mnenje in splošen vtis: Uvod se mi zdi zelo učinkovit in dobro nastavljen. Zgodba se namreč začne z vprašanjem, ki bralca takoj potegne vase in v njemu prižge iskrico radovednosti. Nato pa se na kratko obrazložijo okoliščine, okoli katerih je samo vprašanje nastavljeno. Ta obrazložitev je ravno dovolj jasna, da bralec ve kaj se dogaja in predstavlja uvid v nadaljevanje zgodbe, a hkrati zamotana v pajčolan novih skrivnosti, ki bralcu daje še dodaten razlog, da želi nadaljevati z branjem. Še posebej lep pa se mi zdi konec uvoda (ki na pristen način izraža njeno žalovanje): "Vse kar si želim je, da bi me zdaj objela. Pa tudi če zadnjič."
To je eden tistih stavkov, ki ne potrebujejo dodatne razlage in daje besedilu čustven naboj. Deluje ravno zato, ker je preprost.
Pri prvem poglavju, mi je všeč, da ne poskušaš že takoj stopnjevati napetosti samega dogajanja, ampak preprosto pokažeš posledice tragedije in vpliv smrti bližnje osebe na glavne junake in odnose med njimi. Kava namesto čaja, utrujenost, prazni pogledi, sosed, ki pride preverit, kako je. To so prizori, zaradi katerih svet deluje resničen. Ljudje se z resničnimi in nepretirano karakteriziranimi junaki lažje poistovetimo in so nam zato bližje.
𖦹 Možnost za izboljšavo: Hkrati pa mislim, da bi zgodba postala še boljša, če bi tempo še malo upočasnila.
V uvodu pride zelo veliko težkih informacij, ki so sicer zelo zanimive in poganjajo samo zgodbo, a so predstavljene druga za drugo, skoraj brez premora: sestrina smrt, pogreb, domnevni samomor, dvom vanj, hrepenenje po objemu. Vsaka od teh stvari nosi veliko čustveno težo. Če med njimi pustiš malo več prostora, bo imel bralec čas, da jih res začuti. Pomembne informacije razbij na več delov, vmes pa vključi še kakšen opis (okolice, vzdušja), pomislek/misel ali spomin iz preteklosti.
Podobno je v prvem poglavju. Najprej sta Lea in Aby sami, nato že nekdo potrka, nato pride Ethan, nato se pogovor hitro zaključi. Sama bi si želela malo več besed posvečenih Leini bolečini in njenim občutkom. Morda nekaj trenutkov tišine. Zvok kuhanja kave. Pogled skozi okno. Občutek prazne hiše. To niso "nepomembni" odstavki, pogosto so ravno ti tisti, zaradi katerih bralec začuti težo zgodbe.
Primer: Če bi na primer katera od oseb predolgo strmela v skodelico, pozabila odgovoriti ali se komaj opazno stresla, bi bralec sam še dodatno začutil to bolečino in vzdušje, ki ga skušaš ustvariti.
Sicer pa je zgodba res zanimiva in mislim, da ima potencial. Upam, da sem ti s svojim komentarjem pomagala, dala nov zagon, pohvalo in motivacijo ter morda še kakšno novo idejo ali predlog v razmislek.
Želim ti lepe počitnice (še naprej) in veliko navdiha pri pisanju prihodnjih delov zgodbe,
Lady N.ꨄ︎
1
Najlepša hvala da si si vzela čas. Zelo sem ti hvaležna tako za nasvete kot tudi pohvale.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super. Všeč mi je<3
Mogoče bi bil lahko del malo daljši<3
Mogoče bi bil lahko del malo daljši<3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobr.
0
Zradiran račun
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
dober čeprav mal ne štekam?🤩:wink::grin:🤨:thinking:
0
Moj odgovor:
12345678987654321
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(11)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(19)
Nič posebnega , že vse vem.
(1)
