Vrata shrambe so se zaprla za Samantho, zvok kovinske ključavnice je odmeval kot majhen zvok konca.
Notranjost je bila temačna, samo šibka svetloba iz majhnega okna je osvetljevala prah in odslužene škatle.

Na tleh je ležalo zabodeno truplo Daniela.

Kri mu je prepojila vedno belo, čisto srajco.

Zraven njega je ležal porumenel časopis ki je kazal letnico 1902. Čez polovico papirja se je bohotil naslov KDO SE SKRIVA ZA PERESI, NAMOČENA V KRI?

*b* KDO SE SKRIVA ZA PERESI, NAMOČENA V KRI? *b*
*i*Virelia, 14. junij 1902*i*

*i*V tihem in mirnem mestu Virelia je prebivalce pretresel šokanten dogodek. Včeraj zjutraj je bilo na dvorišču stare mestne hiše najdeno truplo gospoda Edvarda Malverna, cenjenega trgovca, ki je bil znan po svoji natančnosti in mirnem značaju.

Ob truplu je bilo nenavadno odkritje: pero, popolnoma prepojeno s krvjo žrtve, ki je pustilo hladno sporočilo vsem, ki ga bodo našli. Policija še vedno preiskuje okoliščine, identiteta storilca pa ostaja neznana.

Stari prebivalci mesta pravijo, da se tako krvavih in hladnokrvnih dejanj v Vireliji ne spomni nihče. Mesto, ki je že stoletja veljalo za varno in mirno, se zdaj sooča z zloveščim vprašanjem: kdo ali kaj stoji za tem skrivnostnim dejanjem.*i*


- - -
Samantha se je neopazno izmuznila iz gostilne, koraki tihi kot sen. Ko je prišla do vogala, je zadrhtela v trenutku, se skrila v senco in se počasi preoblikovala. Njena koža se je spremenila, perje je zavladalo telesu — v grlico se je spremenila, majhna in elegantna, z nočno svobodo.

Odletela je nad strehe mirnega mesteca Virelia. Ura je bila okrog pol druge zjutraj, mesto pa je spalo pod težkim ogrinjalom teme, svetilke so se bleščale kot majhne lučke daleč spodaj. Veter je hladno šumel med dimniki in tlemi.

Zletela je na streho mestne hiše, stopila na hladno skalo dimnika in tam sedla, ob sebi pa je opazila velikega črnega krokarja, ki je mirno čakal. Njegov pogled je bil oster, vsaka peresa skrbno uredila, zrak okoli njega je dišal po nočni tišini in neizgovorjenih grožnjah.

Samantha je vedela, da je to Corvax, preobražen v krokarja. Ni govoril, le čakal. Čakal je, da mu vajenka razkrije, kako je šla njena misija. Njegova prisotnost je bila hkrati pomirjujoča in strašljiva; vedela je, da bo kmalu spet postal človek, da bo stopil s strehe in znova pokazal svoje hladnokrvno, človeško obličje.

Perje se je stisnilo, krila so se skrčila, in telo je naraščalo, dokler ni Samantha stala na strehi spet kot človek, a v drugačni podobi. Zdaj je bila majha, vitka šestnajstletnica, oči so ji žarele hladno, a odločeno; v prsih je čutila mešanico napetosti in vzgojene discipline.

Ime ji je bilo Amy.

Ob strani je še vedno sedel krokar — Corvax — velik in temen, oči kot globoke nočne sence, njegov pogled pa je ocenil vsako njeno potezo.

»Misija je končana,« je rekla mirno, glas gladek, brez trepetanja. Vsaka beseda je bila premislena, vsak gib nadzorovan. Corvax se je v trenutku dpremenil v človeka. Zfaj je bil visok moški, z vranje črnimi lasmi in še bolj črnimi očmi. Nagnil je glavo in jo pogledal s tihim nasmeškom: »Povej mi podrobnosti.«

Amy je vdihnila in začela pripovedovati, vsak detajl brez kančka empatije — saj je bila vajenka Krokarja, vajenka smrti in skrivnosti.