Pozdravljeni!

Tukaj je 4. del zgodbe.

-----
Namreč, na hodniku so stale mama, babica, sestrična ter obe teti ter nosile torto z napisom ˝Dobrodošla!˝. Zmajala sem z glavo. To naredijo vsako leto. Vse so mi izrekle dobrodošlico, nato pa smo se odpravili nazaj na vrt, kjer je bila že pripravljena celotna miza za pogostitev. Kako nisem prej opazila tega? sem se spraševala. Najverjetneje sem si tako želela priti čim prej v hišo, da nisem niti gledala kaj se dogaja okoli mene.
Usedli smo se ter začeli jesti. Bilo je kar precej nerodno gledati, kako mama ter teti sedijo za isto mizo po toliko letih, čeprav dejansko živijo skupaj. Razmišljala sem, kako je to sploh mogoče. Možno, da so toliko poskušali biti popolna družina, da so pozabili na najpomembnejše - dobre vezi. Babica se je le nelagodno nasmehnila. Nikoli ni marala, da so se njene hčerke obnašale otročje, saj je želela, da so zgled ostalim ljudem.

“To je moje darilo zate, “ je rekla sestrična, ki je končno z nečim prekinila to mučno tišino. Hvaležno sem jo pogledala, čeprav sem vedela, da ne bo razumela, kaj sem pravzaprav mislila s tem.
“Hvala, Charlotte, “ sem se zahvalila ter jo objela. Pogledala sem kaj sem dobila. Parfum, zapestnice prijateljstva ter dve sliki. Na eni sliki smo bili vsi, na drugi pa samo jaz, Anne, Charlotte ter Lincoln. Nasmehnila sem se.
Nato pa sem se na nekaj spomnila. Lincoln. Odkar sem prišla, ga še nisem videla.
Ni mi bilo všeč, da me niti pozdravit ni prišel. Možno, da se sploh ni spomnil, da pridem. Postala sem malce otožna. Sicer res, da se nisva nikoli pretirano družila, ampak on nekako sodi v družino, tako, da mi seveda tudi nekaj pomeni. Jaz mu očitno nič ne pomenim.

Čeprav je ta posebna proslava trajala zaradi mene, nisem želela biti tukaj. Hitro sem se izmuznila, preden bi kdo opazil, da me ni tukaj. Namreč zdaj so začeli prihajati gostje in če bi še malce počakala, mi ne bi uspelo zbežati. Stekla sem do najlepšega dela posesti. Ta je bil igrišče. Sicer smo bili po mnenju babice prestari za to, ampak smo ga želeli obdržati. Zmeraj mi je bila všeč zelena gugalnica, na kateri se je lahko gugalo več oseb. Toliko spominov. Tukaj smo se vedno igrali, ko sem prišla na otok.
Ko sem se približala, sem ugotovila, da na njej že nekdo sedi. Ker se je zunaj že temnilo, nisem mogla razločiti osebe, zato sem se odločila le usesti zraven ter upati, da ni oseba, ki je ne poznam.
“Hej, “ je rekla ta oseba ter se obrnila. Skoraj sem omedlela – ampak dejansko. Zelene oči, rjavi lasje. To je lahko samo ena oseba – Lincoln.
“O, živjo, “ sem zašepetala. Nisem vedela, kaj naj si mislim.