Nekoč bil je fant, ki za masko se je skrival,
se smejal in govoričil, v mestu, kjer je bival,
med mostovi in vodami, pod lučmi, ki so sijale,
še dolgo v noč, ko violine so igrale.

Ta fant pod masko lagal je in osvajal,
beneške lepotice, ki vsem jim je ugajal,
a fantovo scre bilo je že oddano,
ko zaljubljeno gledal v lepotico je neznano.

Kdo bila je ona, ki tako se je vrtela
po ritmu violin, na trgu je blestela,
v obleki in z nasmehom, ki ga vsaka bi želela,
z biseri v očeh, ko po kamnih je drsela.

Fant z očmi požiral je lepoto,
občudoval njen ples in to lahkoto
s katero dekle plesalo ne v noč,
s trdnimi nogami in široko se smejoč.

Lepotica je postala, ko le fanta je uzrla,
se nasmehnila še širše in roke je razprla,
ga vabila je na ples pod zvezdnimi lučmi,
na glasbo ob fontani in z iskrivimi očmi.

In tako sta plesala vse tja do zore,
z utrujenimi udi in brez sape za premore,
še sonce uzrlo je njun divji ples,
ko glasba ušla je od utrujenih ušes.

In plesalca odšla sta brez dvoma v glavi,
da prišla bosta spet, na noč v daljavi,
na ples pod luno na trgu kamnitem,
z ljubeznijo v srcu se vrtela na ritem.

In res sta se našla tisto noč ob fontani,
na trgu širokem in z dlanjo v dlani,
ko plesala sta spet pred ljubosumnimi pogledi,
Benečanke ogorčene v njihovi zmedi.

Le kaj je bilo tisto, česar one niso imele?
Kaj nam manjka, Benečankam, so hlepele,
a odgovor ves čas ležal je pred njimi,
fanta ne bodo očarale z biseri in kostimi.

Ko spet prišla je zora in čas bil za slovo,
fant rekel je dekletu, če le pride pred nočjo
tja ob zid, kjer vrtnice so rasle,
bosta skupaj le odšla, ko luči se bodo ugasle.

Stran od pogledov in sovražnih ljudi,
stran od preteklosti, ki nad njima že bledi,
v svet, kjer njuni imena nista poznani,
kjer začetek bo nov s prihodnostjo na dlani.

Dekle je zvečer torej prišlo,
nekaj minut preden preden sonce je zašlo,
je čakala in čakala, a ni ga bilo,
čudovitega fanta, ki ga ljubila je zelo.

Dekle prelivalo je solze v noči,
kričalo v nebo v svoji nemoči,
s praznino v srcu in žalostjo v duši,
bolečimi očmi, ki se klanjajo suši.

Ko dekle vse solze ne končno izlilo,
lažnivega Benečana za sabo pustilo,
odšlo je od zidu, kjer so vrtnice bedele,
v mesečini lune že zdavnaj ovenele.

--

i aM BaCk s še eno pesmijo :)
for real pozabla sm da sm to napisala ker je blo enkrat decembra ko sm bla bolana. Učeri sm jo našla v nekem zvezku in sm rabla like petnajst minut da sm se spomnla kdaj sm jo napisala. Turns out da je blo z 39.5 vročine in s pljučnico tko da i guess da to da sm čist delusional ne pomen da ne bom pisala :)
Love u all <3