*b*VRAČANJE*b**i*2.del*i*
Čutim, da imajo moje buške buške in da se ne bom mogla posloviti od dolge trenirke še dolg čas, hkrati pa čutim, da ležim na nečem mehkem in udobnem. Ozrem se naokoli in opazim, da pravzaprav ležim med goro kripi pliškotov miki miške in zguljenih medvedkov. Zavem se, da sem pred kratkim raziskovala ilegalno gradnjo katere lastnik je duh. Duh! Poženem se pokonci in ga v trenutku opazim na vratih in zavpijem z krikom, ki bo mogoče počil steklo, da bom lahko skočila skozi okno in mogoče bom imela zlomljene kosti, ampak preživela bom duha.
,,Veš kričanje te ne pripelje daleč, poleg tega pa te tako ali tako noben ne sliši.,, spregovori kripi duh jaz pa hočem zavpiti še bolj, a mi moje utrujene glasilke ne dajo, preveč sem kričala v prekratkih presledkih.
,,Pravzaprav je zelo nevljudno kričati, kot gost, pa saj že prvič nisi imela manir.,, govori in govori in slišim še nekaj o tem, da bi me pravzaprav lahko pričakovala in tako naprej in jaz samo paralizirano sedim in čutim, da iz ust spuščam majhne piske strahu. ,, Verjetno si prišla po svoj nakit, kajneda dragica, res mi je žal, da sem si ga izposodila, a prava dama ne gre nikamor brez,, reče in z orokavičeno roko dvigne taisto grdavšasto ogrlico.
,, Toda ne vem kako si me našla očitno je bil moj nečak neroden pri skrivanju ključa, saj je dal vedeti tudi tisti damici zgoraj, še omenil je, da sem živela tam. Vljudna gospodična prav nič kričava ni v nasprotju z tabo,, reče in mi požuga jaz pa samo stisnem roke in opazim, da držim skodelico čaja.
Najverjetneje je zastrupljen, da duh me želi mučiti ali pa ima serum resnice, mogoče želi vedeti, če imam še kaj nakita.
,,A zdaj jo imam nazaj, tako, da ni potrebe, da še tvoj nakit držim zase, saj vem kako je, če ti nekaj na silo vzamejo ,še predobro mi je znano.,, govori še naprej in ladja na njenih laseh se premika, tedaj pa vstane in zapusti sobo, že ko hočem stopiti iz postelje, pa zaslišim: ,, Pa popij čaj dragica, tako si kričala, da bodo tvoje glasilke fuč.,,
V strahu za življenje zlijem tekočino, ki ima okus po črnem čaju, ki ga nočem piti zaradi zviševanja krvnega tlaka, ki je zdaj tako ali tako v višavah. Svoje tresoče in boleče noge prisilim, da vstanejo in stopajo naprej, na vratih tega, kar je očitno spalnica pa me spet čaka duh. V roke mi potisne moj nakit in govori o nečem in da naj povabim k njej tisto prijazno gospodično, ker da bo ona tudi lahko prišla na obisk, ker je videla, kar jem morala videt in v naslednjem trenutku stojim na poti ovešena z nakitom in dvema kosoma prevrnjene ananasovo torte drugi je menda za tisto prijazno gospodično.
Mimo pa pride tista nadležna ženska z lasmi pujse Pepe in se pogovarja z presneto Dosovo, ko me zagleda pa se posmehne: ,, Očitno je pričarala fantomski nakit, ne pa bajte.,,
Ona pa ji ne odgovori samo pogleda me s svojimi trapastimi temno zelenimi očmi in reče: ,,Fantomsko, je marsikaj ja.,,
:sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle::sparkle:
To je torej deseti del, a zgodba seveda še ni zaključena, saj se nameravam še bolj poglobiti v junake in njihova ne vedno najbolj pametna dejanja.
Upam, da vam je zgodba všeč, konstruktivna kritika je vedno dobrodošla:sparkling_heart: