*b*Odsev*b*
Gladka, hladna površina se svetlika v jutranjem soncu v njej vidim odsev svoje majhne kuhinje, ki je potrebna čiščenja. Vidim svoj nov projekt, ki ga bom morala poslati Hannelore ni isto, kot Štrped ampak je očarljiva ptica. Nekaj časa opazujem njen odsev, vendar se moram odpraviti k delu, preprosto si ne morem privoščiti, da bi kdo kaj posumil. Večina bitij potrebuje ogledalo in ga pričakuje v kopalnici, resda, da nimam veliko obiskov, a vendar. Gospodična Dos se bi znala oglasiti, čeprav, če dobro pomislim, ta ženska je bila popolnoma neprizadeta ob celem zapletu s Štrpedom, verjetno ji ne bi bilo mar. Stresem z glavo, tako razmišljanje te lahko stane stanovanja ali zaposlitve. Popolnoma nekoristno ogledalo, obesim v kopalnico in ga opazujem. Ni imenitno, kot tisto živosrebrno od Hannelore, ki je imelo starinski pridih, še posebej z zlatim okvirjem. Odsotnosti svojega odseva se skorajda ne zavem, a tedaj mi spomin zajadra k majhnemu dekletcu.


Koliko let je že bilo to, a se spominjam tega dne z vso natančnostjo. Kako sem se veselila, da sem se naučila narediti svojo lastno pričesko, saj sem včeraj ves dan vadila. Hotela sem jo pokazati dekletom v šoli, njim so lase urejale mame in jaz sem jo znala narediti sama. Bila sem tako ponosna nase in zjutraj sem se pogledala v svoje malo, kako dobro se ga spomnim rožnato ogledalce, ki je imelo mizico opremljeno s raznovrstnimi lasnicami in okraski. Vendar se nisem zagledala tam, kjer bi morala biti jaz je bila praznina. Najprej sem pomislila, da sem umrla in sem postala duh tako, kot moj dedek, ki je umrl zaradi strtega srca. Mami mi je to pojasnila, ko smo šli k njemu na obisk, vem, da mi je pokazala starinsko uro z naslikanim dekletom.. Ampak potem me je spreletelo deda je bil prozoren, bledikast, a ujel je lahko vsaj majhen namig odseva. Jaz pa se nisem videla. Takrat me je spreletelo, da sem postala pošast pred katero sta me očka in mama strašila.
,, Ta sprevržena bitja nimajo odseva ljubica, ker nimajo duše! Zapomni si to!,, sem slišala njun glas.
Vem, da sem se poskušala prepričati, da je ogledalo pokvarjeno, a ko sem tekla v kopalnico mojega obraza ni bilo, ni ga bilo v ogledalu v spalnici mojih staršev in v žlici od kosmičev, ni ga bilo v nobenem stranišču na šoli. Ali v luži na igrišču to me je tako pretreslo, da sem popolnoma pozabila na urejanje las. Nič ni bilo pomembno razen tega, da sem se čez noč spremenila v pošast, bilo me je strah, da bom ponorela in napadla sošolce in jih spremenila v sužnje. Na koncu dneva sem bila utrujena in prestrašena, hrana mi ni pasala. Špinača je bila dobro vem, lahko bi vedela, da je bila le hrana za nič, a v mojih otroških možganih je bil to očiten znak, da se mi je zmešalo, zato sem se zaklenila na stranišče in nisem hotela ven. Pa naj so mi obljubljali bonbone ali igrače, mar niso vedeli, da sem jim nevarna sem skoraj vpila. Opazovala sem, če se mi bodo roke spremenile v kremplje in vztrajno sem tipala zobe. Takrat pa sem zaslišala, da je prišla mama, k meni so prodirali zaskrbljeni glasovi in vedela sem, da sem jo razočarala, ker sem bila tako pridena učenka, znala sem se že podpisati. Žal mi je bilo in planila sem skoraj direktno, k mami v naročje in v kotiček očesa v ogledalu zaznala, da mami objema zrak. Še zmeraj me ni bilo izginila sem, nisem slišala maminih oštevajočih besed, a sem videla le odsev v katerem me ni bilo in mama ga je opazila. Opazila je mojo odsotnost in izginotje in začutila sem, da se je napela, zdaj vem, da je v tem trenutku izginila njena tolažba in naklonjenost.

Pomnim, da mi je s strogim glasom zabičala naj ji sledim, da me je nagnala v sobo. Vem, da sem sedela pred svojim ogledalcem in ponavljala svoje ime, kot da bi se lahko priklicala nazaj, k meni so se vile, kot kače besede staršev in najhuje je bilo, da sem vedela, da sem grozna in mami je to ugotovila in očka tudi, strah me je bilo, da ju bom napadla. Ko se je prikazal zdravnik sem se hotela zakleniti v sobo, da ne bi napadla njega, slišala sem vse sikajoče besede, jezne krike in pekoč občutek na koži od zdravnikovega mazanja. Naslednji dan nisem šla v šolo in nisem videla mame ali očeta le slišala sem, da sta mi zabičala naj ostanem v sobi. Ker sta vedela, da sem jima nevarna, ker sta se bala. A potem se je čez teden dni vse spremenilo, mama mi je z resnim glasom razložila, da grem na posebne dodatne priprave za šolo, ker sem zamudila cel teden in naj dobro spakiram, ker da so strogi. Spomnim se vožnje in matinega molčanja, takrat sem mislila, da bom ozdravljena in bo šlo vse kar nazaj, celo na tiho sem se veselila priprav, ker bom z njimi najboljša v razredu. Spomnim se majhne hiške med kopico večnadstropnih stavb in spomnim se, da me je mati odložila na prag pozvonila in odšla. Ni mi pomahala in ni se ozrla.
Na licih čutim solze in vem, da so se moja ličila razmazala. Globoko vzdihnem zrak, zakaj jočem nista vredna solz ampak besa. Svoje dihanje spravim pod nadzor in se vzravnam zloščiti moram puško in še enkrat preveriti, če je sraka dobro pripravljena. Odmislim pošasti svojega otroštva in jih kot že mnogokrat poskušam sprati s sebe, že dolgo jih ne potrebujem več.
:butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly::butterfly:
Flavija se mi zdi zelo zanimiva za pisat:pen_ballpoint: zato sem komaj čakala na ta del.
Upam, da vam je bila zgodba všeč, konstruktivna kritika pa je tudi dobrodošla.:sparkling_heart: