Pisalnica
2. Poglavje
Minuli teden je bil za Viki kar pester. Njo in Ethana so v šoli kaj hitro poimenovali »terorski par«. Viki je bilo včasih kar malce hudo zanj, a se je je ta vztrajno držal na skoraj vsakem koraku. Ko sta se v sredo vračala iz šole, ga je vprašala: »Zakaj se sploh še družiš z mano? Vsi te samo zafrkavajo, te žalijo, se ti posmehujejo …« »Ne« je rekel on »obema se. Nočem, da si sama v tem«. Pogledal jo je in se ji nasmehnil. Viki je molčala, nato pa zavzdihnila. »Prav« je naposled rekla. »Ampak vedi, da se jaz vzdevka teroristka ne bom znebila nikoli, ti pa si ga lahko še spremeniš. Nov si, še vedno imaš šanso, da se izkažeš.«
A ko sta to govorila, se jima niti sanjalo še ni, da se bosta njuni življenji v družbi kmalu še zelo spremenili.
Bilo je v četrtek popoldne. Ethanu se je zelo mudilo na klavir, zato mu je Viki pokazala bližnjico do glasbene šole. Ta del mesta je namreč že tolikokrat obhodila, da ga je poznala kot svoj lastni žep.
Bližnjica je vodila skozi majhno in zahrbtno uličico, v kateri skorajda ni bilo prometa. Naenkrat se je Viki ustavila. Vezalki na čevljih sta se ji odvezali in ker sta bili zelo dolgi, ju je morala nujno nazaj zavezati, da ne bi padla. Ni bila ravno štorast tip človeka, a se je vseeno sklonila in si ju zavezala. Ker pa sta bila že dovolj blizu šole, da bi jo Ethan lahko našel brez nje, je rekla: »Samo tukaj desno greš, da prideš do Corfieldske ulice, potem pa čez cesto in si praktično že tam«. Ethan je pokimal in stekel naprej. Takoj ko si je zavezala čevelj, je stekla za njim. A če bi vedela, kaj bo sledilo, se sploh nebi premaknila.
Hitro ga je dohitela. Ethan je bil že na cesti, ona pa le nekaj korakov za njim, a še vedno na pločniku. Naenkrat, je z vso hitrostjo pripeljal črn Audi. Takrat se je vse začelo dogajati zelo počasi. Ethan avtomobila očitno še opazil ni. Tedaj se je Viki ustrašila. Nenadoma je vedela, da je on njen prijatelj, čeprav je vedno mislila, da ni. Vendar za to ni bil kriv on, problem je bil v njej. Ethan bi zanjo storil vse, saj jo je imel za prijateljico. Navsezadnje je on trpel vse zbadljivke in žaljivke skupaj z njo, čeprav mu ne bi bilo treba. In še marsikaj drugega je naredil zanjo, ona pa se tega sploh ni zavedala. Zato se je odločila, da končno še sama nekaj naredi zanj.
»Ethaaaaaan!« je zakričala in skočila za njim. Videti je bilo, kot da je šele sedaj opazil avto, ki se mu je bližal. Viki je prišla do njega in ga porinila, da bi se uspel avtomobilu pravočasno izogniti. Takrat je spoznala, da je naredila napako. Ethan se je sicer res izognil direktnemu trčenju, a ga je avto kljub temu podrl na tla. A niti to se nebi zgodilo, če bi Ethan ostal na mestu, kar je očitno tudi nameraval.
Ko se je tega zavedla, so se Viki orosile oči. Zaslišala je škripanje zavor avtomobila, Ethanov presenečeni vzklik in glasno kričanje neke ženske, ki je ob oknu svojega stanovanja prodajala zijala.
Bilo je preveč. Ni več zdržala. Obrnila se je in stekla proč. Ni vedela kam gre, pustila je svojim nogam, da jo same odnesejo, kamorkoli hočejo. Niti ni hotela, da jo kdorkoli vidi. London je bil sicer nesreč vseh vrst že vajen, a prav lahko bi se zgodilo, da tega dogodka nebi obravnavali več zgolj kot nesrečo. Sploh, če so to videli pravi ljudje …
Domov je na srečo prišla še pred teto, tako da si je lahko še umila in obrisala obraz ter se nekoliko umirila.
Teta jo je, takoj ko je stopila v hišo, poklicala. »Hitro se obuj in obleci, nekam morava še iti!« ji je naglo naročila. Dvajset minut kasneje, sta bili že v bolnišnici. Sestra srednjih let ju je napotila proti Ethanovi sobi. »Precej hud zlom noge« jima je razložila, preden sta vstopili »vendar jo je zelo dobro odnesel«. Potrkala je, nato pa odprla vrata, da sta lahko Viki in njena teta vstopili.
V sobi sta bila Ethan, ki je ležal na postelji in njegova mama Savannah, ki je stala poleg nje. Kot vedno, je bila tudi tokrat mrka in ni kazala nobenih čustev. Takoj ko je zagledala Vikijino teto, je pohitela k njej in ji hitro začela razlagati vse o nesreči, kar ji je pač povedal sin. Viki je odšla k Ethanu, izpustila pozdrav in tipični »Ali si v redu?« ter kar takoj prešla k bistvu. »Oprosti, res stokrat oprosti, da sem to naredila. Ne vem, kaj mi je bilo …« je kar bruhnilo iz nje. »Saj je v redu« jo je prekinil Ethan in se kislo nasmehnil. »Nič hudega, važen je dober namen.« »Torej …« je rahlo v zadregi rekla Viki. V tistem trenutku, pa so v sobo vstopili trije novinarji iz londonskega časopisa. Imeli so blokce in svinčnike, da bi lahko zapisali vsako podrobnost o nesreči.
Začeli so z izpraševanjem Vikijine tete in Ethanove mame, nato pa so se obrnili proti otrokoma. Viki se je takoj izgovorila, da mora na stranišče in odhitela iz sobe. Pohajkovala je po bolnišnici, se izogibala mimoidočim in premišljevala, kaj naj reče novinarjem. Lagati ni imelo smisla. Tudi prirediti celotno zgodbo bo težko, saj so bili tam vsaj še trije očividci. Na koncu se je odločila, da bo povedala resnico. Konec koncev, je šlo le za navaden časopis. Kdo, razen babic in dedkov, ga sploh še bere?
Sobo je hitro našla zahvaljujoč dobremu smislu za orientacijo, ki ga je imela. Ko je prispela v sobo, so jo novinarji takoj napadli z vprašanji: »Zakaj se je to zgodilo?« »Kako natanko se je to zgodilo?« »Povej nam vsako podrobnost!«. Viki jim je odgovorila kratko in jedrnato: »Storjeno je bilo z dobrim namenom!« Ko so po še nekaj neodgovorjenih zastavljenih vprašanjih novinarji končno odšli, je v sobo vstopila sestra, ki je sprejela Viki in njeno teto. Rekla je, da je čas za obiske potekel in odslovila Viki in teto.
Aide nečakinja ni najbolj navdušila s svojim junaškim dejanjem in tega se ni bala pokazati. Trdo jo je prijela za zapestje, jo odvlekla v avto in odpeljala domov. Tam jo je najprej nadrla, češ to dejanje je bilo sila nespametno. In Viki se je tega dobro zavedala. Imelo bi lahko veliko hujše posledice. »Taka si, kot tvoja mama« je na koncu dodala teta in je ves večer po tem niti pogledala ni več.
Zvečer je ležala v postelji, mežikala v temo in premišljevala o preživetem dnevu. Ja, to je rada počela. V nedeljo se bo gotovo znašla v novicah. In teta ima prav. Taka je, kot njena mama. Če tudi želi storiti kaj dobrega, na koncu vse uniči. Potem se je spomnila na Ethana. Njunega prijateljstva se je zavedala, tik preden ga je povozil avto – po njeni zaslugi. »Za vse je kriva jesen« je zaključila. Je usodni letni čas, ki mi ne prinese nič dobrega.
Naslednje jutro se je spet sprehajala po parku. Listje je še zadnje odtenke zelene prelevilo v rumeno in oranžno, ponekod celo rdečo. Prvič po dolgem času, je spet sijalo sonce in celoten park je zažarel kot ogenj. A Viki se ni ozirala na to.
V šoli so se vsi vedli normalno. Seveda, časopis izide šele v nedeljo.
Ko je zvečer odnašala smeti, je v škatli za papir nekaj opazila. Bila je kuverta. Na njej je z velikimi črnimi črkami, izrezanimi iz naslovov iz časopisov, pisalo: ZA: VICTORIO WOODS. Vzela jo je, ter si jo zatlačila v žep. V svoji sobi jo je odprla. Na umazanem in zmečkanem papirju, je prav tako s črkami izrezanimi iz naslovov časopisov, pisalo: LE ŠE JESEN. PRIPRAVI SE.
3. Poglavje
Ker je imela vseh teh živih barv že vrh glave, je v nedeljo odšla na sprehod po mestu. Pri tem se je Corfildovi ulici izognila, kolikor se je dalo. V nedeljskih novicah je bil namreč članek o četrtkovem dogodku, poleg njega pa še fotografija, ki jo je posnel »naključni mimoidoči« tik preden je Ethana avto zbil na tla, zato ni hotela drezati v panj.
Ko je šla mimo avtobusne postaje, je čisto slučajno ujela pogovor dveh starejših gospa:
- »Si brala v današnjih novicah, kaj se je dogajalo v četrtek na Corfiled Street?«
- »Sem, sem, to je nezaslišano! Kaj se pa gre ta današnja mularija? Cele dneve so pred televizorjem, ko pa se končno odpravijo ven, se pa obnašajo, kot da so sami v filmu! Starši pa tudi nič ne naredijo. Kar po cele dneve puščajo otroke prepuščene same sebi!«
-»Pa si brala, kdo je porinil fantka pod avto? Viki Woods! Hči tistih dveh kriminalce, o katerima se je toliko govorilo! To ima praktično že v krvi …«
Več Viki ni slišala. Stekla je stran. Ko je prišla v svojo domačo ulico, je pred pragom tetine hiše, videla postavo odeto v črn plašč. Pred vrata je odložila dokaj majhno ploščato leseno škatlo. Nato je kot blisk stekla stran.
Viki si je iz vseh strani ogledovala škatlo, ne da bi se je dotaknila. Nanjo je bila prilepljena kuverta, na kateri je s črnimi črkami izrezanimi iz naslovov časopisov pisalo le: ZA: VICTORIO WOODS. Vanjo je vdaril adrenalin. Poskušala je odpreti vrata, a so bila zaklenjena. Oddahnila si je. Tete ni bilo doma. Glede na to, da je bilo prejšnje tako pismo v smeteh, je teta gotovo vedela, kaj se dogaja in nad to pošiljko verjetno ne bi bila najbolj zadovoljna. Viki je poiskala ključ in odklenila vrata. Nato je počasi in zelo previdno dvignila škatlo. Bila he precej težka. Odnesla jo je v svojo sobo. Preden jo je odprla, je odprla kuverto. Na papirju v njej je bilo tokrat več besedila. Vse je bilo izrezano iz časopisov, tudi vejice in pike, zato je bilo videti precej smešno. Pisalo je: Victoria Woods, tale je tvoj. Pošilja ti ga DCG. Spravi ga. Do konca jeseni, ga ne boš potrebovala. Potem te ga bo DCG naučila uporabljati. Lp.
DCG … kaj naj bi to pomenilo? Nekaj časa je samo sedela in buljila v zaboj na mizi. Je možno, da ji starša kaj namigujeta? Morda bo izvedela, če odpre zaboj. Počasi ga je odprla. Srce ji je glasno razbijalo. Skoraj je skočilo iz nje, ko je videla, kaj je v njem. Bil je lepo ohranjen starinski revolver. In to čisto pravi. Že na oko je nekako vedela, da je na enojno delovanje, čeprav je do sedaj mislila, da o orožju nima pojma. Poleg revolverja, so bili v zaboju še naboji. In to čisto pravi. Kar ni se mogla nagledati tega čudesa. Je torej res možno, da njena starša nekaj naklepata in da v tem vidita tudi njo? To bo gotovo nekaj velikega, saj sta vendar v zaporu! Ampak, kaj pomeni DCG? Še nikoli ni slišala za to …
Zaslišala je, da se je teta vrnila. Verjetno je šla na tržnico. Viki je zaboj hitro zaprla, ga skrila na dno omare in čezenj naložila še cel kup stvari, ki jih do konca jeseni zagotovo ne bo potrebovala.
__________________________________________________________________
Hejlaaaa! Končno je to tretji del!! Manjkata le še četrto poglavje in zaključek, ki prideta jutri (verjetno zvečer:unamused:)
Lep pozdrav, muca Zajči:smile_cat:
Minuli teden je bil za Viki kar pester. Njo in Ethana so v šoli kaj hitro poimenovali »terorski par«. Viki je bilo včasih kar malce hudo zanj, a se je je ta vztrajno držal na skoraj vsakem koraku. Ko sta se v sredo vračala iz šole, ga je vprašala: »Zakaj se sploh še družiš z mano? Vsi te samo zafrkavajo, te žalijo, se ti posmehujejo …« »Ne« je rekel on »obema se. Nočem, da si sama v tem«. Pogledal jo je in se ji nasmehnil. Viki je molčala, nato pa zavzdihnila. »Prav« je naposled rekla. »Ampak vedi, da se jaz vzdevka teroristka ne bom znebila nikoli, ti pa si ga lahko še spremeniš. Nov si, še vedno imaš šanso, da se izkažeš.«
A ko sta to govorila, se jima niti sanjalo še ni, da se bosta njuni življenji v družbi kmalu še zelo spremenili.
Bilo je v četrtek popoldne. Ethanu se je zelo mudilo na klavir, zato mu je Viki pokazala bližnjico do glasbene šole. Ta del mesta je namreč že tolikokrat obhodila, da ga je poznala kot svoj lastni žep.
Bližnjica je vodila skozi majhno in zahrbtno uličico, v kateri skorajda ni bilo prometa. Naenkrat se je Viki ustavila. Vezalki na čevljih sta se ji odvezali in ker sta bili zelo dolgi, ju je morala nujno nazaj zavezati, da ne bi padla. Ni bila ravno štorast tip človeka, a se je vseeno sklonila in si ju zavezala. Ker pa sta bila že dovolj blizu šole, da bi jo Ethan lahko našel brez nje, je rekla: »Samo tukaj desno greš, da prideš do Corfieldske ulice, potem pa čez cesto in si praktično že tam«. Ethan je pokimal in stekel naprej. Takoj ko si je zavezala čevelj, je stekla za njim. A če bi vedela, kaj bo sledilo, se sploh nebi premaknila.
Hitro ga je dohitela. Ethan je bil že na cesti, ona pa le nekaj korakov za njim, a še vedno na pločniku. Naenkrat, je z vso hitrostjo pripeljal črn Audi. Takrat se je vse začelo dogajati zelo počasi. Ethan avtomobila očitno še opazil ni. Tedaj se je Viki ustrašila. Nenadoma je vedela, da je on njen prijatelj, čeprav je vedno mislila, da ni. Vendar za to ni bil kriv on, problem je bil v njej. Ethan bi zanjo storil vse, saj jo je imel za prijateljico. Navsezadnje je on trpel vse zbadljivke in žaljivke skupaj z njo, čeprav mu ne bi bilo treba. In še marsikaj drugega je naredil zanjo, ona pa se tega sploh ni zavedala. Zato se je odločila, da končno še sama nekaj naredi zanj.
»Ethaaaaaan!« je zakričala in skočila za njim. Videti je bilo, kot da je šele sedaj opazil avto, ki se mu je bližal. Viki je prišla do njega in ga porinila, da bi se uspel avtomobilu pravočasno izogniti. Takrat je spoznala, da je naredila napako. Ethan se je sicer res izognil direktnemu trčenju, a ga je avto kljub temu podrl na tla. A niti to se nebi zgodilo, če bi Ethan ostal na mestu, kar je očitno tudi nameraval.
Ko se je tega zavedla, so se Viki orosile oči. Zaslišala je škripanje zavor avtomobila, Ethanov presenečeni vzklik in glasno kričanje neke ženske, ki je ob oknu svojega stanovanja prodajala zijala.
Bilo je preveč. Ni več zdržala. Obrnila se je in stekla proč. Ni vedela kam gre, pustila je svojim nogam, da jo same odnesejo, kamorkoli hočejo. Niti ni hotela, da jo kdorkoli vidi. London je bil sicer nesreč vseh vrst že vajen, a prav lahko bi se zgodilo, da tega dogodka nebi obravnavali več zgolj kot nesrečo. Sploh, če so to videli pravi ljudje …
Domov je na srečo prišla še pred teto, tako da si je lahko še umila in obrisala obraz ter se nekoliko umirila.
Teta jo je, takoj ko je stopila v hišo, poklicala. »Hitro se obuj in obleci, nekam morava še iti!« ji je naglo naročila. Dvajset minut kasneje, sta bili že v bolnišnici. Sestra srednjih let ju je napotila proti Ethanovi sobi. »Precej hud zlom noge« jima je razložila, preden sta vstopili »vendar jo je zelo dobro odnesel«. Potrkala je, nato pa odprla vrata, da sta lahko Viki in njena teta vstopili.
V sobi sta bila Ethan, ki je ležal na postelji in njegova mama Savannah, ki je stala poleg nje. Kot vedno, je bila tudi tokrat mrka in ni kazala nobenih čustev. Takoj ko je zagledala Vikijino teto, je pohitela k njej in ji hitro začela razlagati vse o nesreči, kar ji je pač povedal sin. Viki je odšla k Ethanu, izpustila pozdrav in tipični »Ali si v redu?« ter kar takoj prešla k bistvu. »Oprosti, res stokrat oprosti, da sem to naredila. Ne vem, kaj mi je bilo …« je kar bruhnilo iz nje. »Saj je v redu« jo je prekinil Ethan in se kislo nasmehnil. »Nič hudega, važen je dober namen.« »Torej …« je rahlo v zadregi rekla Viki. V tistem trenutku, pa so v sobo vstopili trije novinarji iz londonskega časopisa. Imeli so blokce in svinčnike, da bi lahko zapisali vsako podrobnost o nesreči.
Začeli so z izpraševanjem Vikijine tete in Ethanove mame, nato pa so se obrnili proti otrokoma. Viki se je takoj izgovorila, da mora na stranišče in odhitela iz sobe. Pohajkovala je po bolnišnici, se izogibala mimoidočim in premišljevala, kaj naj reče novinarjem. Lagati ni imelo smisla. Tudi prirediti celotno zgodbo bo težko, saj so bili tam vsaj še trije očividci. Na koncu se je odločila, da bo povedala resnico. Konec koncev, je šlo le za navaden časopis. Kdo, razen babic in dedkov, ga sploh še bere?
Sobo je hitro našla zahvaljujoč dobremu smislu za orientacijo, ki ga je imela. Ko je prispela v sobo, so jo novinarji takoj napadli z vprašanji: »Zakaj se je to zgodilo?« »Kako natanko se je to zgodilo?« »Povej nam vsako podrobnost!«. Viki jim je odgovorila kratko in jedrnato: »Storjeno je bilo z dobrim namenom!« Ko so po še nekaj neodgovorjenih zastavljenih vprašanjih novinarji končno odšli, je v sobo vstopila sestra, ki je sprejela Viki in njeno teto. Rekla je, da je čas za obiske potekel in odslovila Viki in teto.
Aide nečakinja ni najbolj navdušila s svojim junaškim dejanjem in tega se ni bala pokazati. Trdo jo je prijela za zapestje, jo odvlekla v avto in odpeljala domov. Tam jo je najprej nadrla, češ to dejanje je bilo sila nespametno. In Viki se je tega dobro zavedala. Imelo bi lahko veliko hujše posledice. »Taka si, kot tvoja mama« je na koncu dodala teta in je ves večer po tem niti pogledala ni več.
Zvečer je ležala v postelji, mežikala v temo in premišljevala o preživetem dnevu. Ja, to je rada počela. V nedeljo se bo gotovo znašla v novicah. In teta ima prav. Taka je, kot njena mama. Če tudi želi storiti kaj dobrega, na koncu vse uniči. Potem se je spomnila na Ethana. Njunega prijateljstva se je zavedala, tik preden ga je povozil avto – po njeni zaslugi. »Za vse je kriva jesen« je zaključila. Je usodni letni čas, ki mi ne prinese nič dobrega.
Naslednje jutro se je spet sprehajala po parku. Listje je še zadnje odtenke zelene prelevilo v rumeno in oranžno, ponekod celo rdečo. Prvič po dolgem času, je spet sijalo sonce in celoten park je zažarel kot ogenj. A Viki se ni ozirala na to.
V šoli so se vsi vedli normalno. Seveda, časopis izide šele v nedeljo.
Ko je zvečer odnašala smeti, je v škatli za papir nekaj opazila. Bila je kuverta. Na njej je z velikimi črnimi črkami, izrezanimi iz naslovov iz časopisov, pisalo: ZA: VICTORIO WOODS. Vzela jo je, ter si jo zatlačila v žep. V svoji sobi jo je odprla. Na umazanem in zmečkanem papirju, je prav tako s črkami izrezanimi iz naslovov časopisov, pisalo: LE ŠE JESEN. PRIPRAVI SE.
3. Poglavje
Ker je imela vseh teh živih barv že vrh glave, je v nedeljo odšla na sprehod po mestu. Pri tem se je Corfildovi ulici izognila, kolikor se je dalo. V nedeljskih novicah je bil namreč članek o četrtkovem dogodku, poleg njega pa še fotografija, ki jo je posnel »naključni mimoidoči« tik preden je Ethana avto zbil na tla, zato ni hotela drezati v panj.
Ko je šla mimo avtobusne postaje, je čisto slučajno ujela pogovor dveh starejših gospa:
- »Si brala v današnjih novicah, kaj se je dogajalo v četrtek na Corfiled Street?«
- »Sem, sem, to je nezaslišano! Kaj se pa gre ta današnja mularija? Cele dneve so pred televizorjem, ko pa se končno odpravijo ven, se pa obnašajo, kot da so sami v filmu! Starši pa tudi nič ne naredijo. Kar po cele dneve puščajo otroke prepuščene same sebi!«
-»Pa si brala, kdo je porinil fantka pod avto? Viki Woods! Hči tistih dveh kriminalce, o katerima se je toliko govorilo! To ima praktično že v krvi …«
Več Viki ni slišala. Stekla je stran. Ko je prišla v svojo domačo ulico, je pred pragom tetine hiše, videla postavo odeto v črn plašč. Pred vrata je odložila dokaj majhno ploščato leseno škatlo. Nato je kot blisk stekla stran.
Viki si je iz vseh strani ogledovala škatlo, ne da bi se je dotaknila. Nanjo je bila prilepljena kuverta, na kateri je s črnimi črkami izrezanimi iz naslovov časopisov pisalo le: ZA: VICTORIO WOODS. Vanjo je vdaril adrenalin. Poskušala je odpreti vrata, a so bila zaklenjena. Oddahnila si je. Tete ni bilo doma. Glede na to, da je bilo prejšnje tako pismo v smeteh, je teta gotovo vedela, kaj se dogaja in nad to pošiljko verjetno ne bi bila najbolj zadovoljna. Viki je poiskala ključ in odklenila vrata. Nato je počasi in zelo previdno dvignila škatlo. Bila he precej težka. Odnesla jo je v svojo sobo. Preden jo je odprla, je odprla kuverto. Na papirju v njej je bilo tokrat več besedila. Vse je bilo izrezano iz časopisov, tudi vejice in pike, zato je bilo videti precej smešno. Pisalo je: Victoria Woods, tale je tvoj. Pošilja ti ga DCG. Spravi ga. Do konca jeseni, ga ne boš potrebovala. Potem te ga bo DCG naučila uporabljati. Lp.
DCG … kaj naj bi to pomenilo? Nekaj časa je samo sedela in buljila v zaboj na mizi. Je možno, da ji starša kaj namigujeta? Morda bo izvedela, če odpre zaboj. Počasi ga je odprla. Srce ji je glasno razbijalo. Skoraj je skočilo iz nje, ko je videla, kaj je v njem. Bil je lepo ohranjen starinski revolver. In to čisto pravi. Že na oko je nekako vedela, da je na enojno delovanje, čeprav je do sedaj mislila, da o orožju nima pojma. Poleg revolverja, so bili v zaboju še naboji. In to čisto pravi. Kar ni se mogla nagledati tega čudesa. Je torej res možno, da njena starša nekaj naklepata in da v tem vidita tudi njo? To bo gotovo nekaj velikega, saj sta vendar v zaporu! Ampak, kaj pomeni DCG? Še nikoli ni slišala za to …
Zaslišala je, da se je teta vrnila. Verjetno je šla na tržnico. Viki je zaboj hitro zaprla, ga skrila na dno omare in čezenj naložila še cel kup stvari, ki jih do konca jeseni zagotovo ne bo potrebovala.
__________________________________________________________________
Hejlaaaa! Končno je to tretji del!! Manjkata le še četrto poglavje in zaključek, ki prideta jutri (verjetno zvečer:unamused:)
Lep pozdrav, muca Zajči:smile_cat:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super!!! Škoda da bo kmalu konec ...
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kul. Zelo mi je všeč, res imaš dar za pisanje.
0
Me
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
