Pisalnica
povezava do prejsnega dela :)
https://pil.si/forumi/pisalnica/ljubezen-na-prvi-pogled-4/2
Odložil je svojo beležko na mizo in se z nasmeškom zazrl vame. »A ti je v redu, če začneva s pisanjem zgodbe kar takoj? Imam par idej,« je rekel čisto sproščeno, kot da nisva ravno v najbolj napetem trenutku mojega življenja.
Prikimala sem, čeprav mi je glava delala sto na uro. Nisem niti slišala, katere ideje je predlagal. Samo gledala sem ga, kot da je iz drugega sveta. In potem sem dojela, da strmim vanj kot lunatik. Zmignila sem se in hitro začela listati svoj zvezek, čeprav ni bilo notri čisto nič, kar bi mi koristilo.
»Kaj praviš na zgodbo o dveh prijateljih, ki se znajdeta v skrivnostnem mestu, kjer nihče ne govori?« je predlagal.
»Super,« sem izustila, glas mi je končno bil stabilen, skoraj samozavesten. »Lahko bi eden izmed njiju znal govoriti, pa tega ne bi povedal drugemu. Bi bil nekakšen preobrat.« Presenetila sem samo sebe. Glas mi ni zadrhtel. On pa se je nasmehnil in rekel: »Všeč mi je, Ellie. Zelo izvirno.«
Tisti trenutek sem se prvič v dveh tednih počutila... okej. Kot da mogoče nisem samo neka nesamozavestna punca v senci. Kot da imam kaj za povedati.
Ko sva začela pisati, je napetost med nama začela popuščati. Smejala sva se neumnim predlogom, popravljala eden drugega in skupaj sestavljala prizore, kot da to počneva že leta. Ko sva končala, se je obrnil k meni in rekel: »A veš, da si ful zabavna, ko se sprostiš?«
Srce mi je spet zaigralo tisti znani komad nervoze, a tokrat... me ni več bilo tako strah. Pogledala sem ga naravnost v oči in se nasmehnila. »Mogoče bi se morala večkrat pogovarjat, da me boš videl sproščeno pogosteje.«
Zardel je. On je zardel. In to je bil trenutek, ko sem vedela – morda sem res samo ena Ellie Washington v množici, ampak zanj nisem več nevidna.
https://pil.si/forumi/pisalnica/ljubezen-na-prvi-pogled-4/2
Odložil je svojo beležko na mizo in se z nasmeškom zazrl vame. »A ti je v redu, če začneva s pisanjem zgodbe kar takoj? Imam par idej,« je rekel čisto sproščeno, kot da nisva ravno v najbolj napetem trenutku mojega življenja.
Prikimala sem, čeprav mi je glava delala sto na uro. Nisem niti slišala, katere ideje je predlagal. Samo gledala sem ga, kot da je iz drugega sveta. In potem sem dojela, da strmim vanj kot lunatik. Zmignila sem se in hitro začela listati svoj zvezek, čeprav ni bilo notri čisto nič, kar bi mi koristilo.
»Kaj praviš na zgodbo o dveh prijateljih, ki se znajdeta v skrivnostnem mestu, kjer nihče ne govori?« je predlagal.
»Super,« sem izustila, glas mi je končno bil stabilen, skoraj samozavesten. »Lahko bi eden izmed njiju znal govoriti, pa tega ne bi povedal drugemu. Bi bil nekakšen preobrat.« Presenetila sem samo sebe. Glas mi ni zadrhtel. On pa se je nasmehnil in rekel: »Všeč mi je, Ellie. Zelo izvirno.«
Tisti trenutek sem se prvič v dveh tednih počutila... okej. Kot da mogoče nisem samo neka nesamozavestna punca v senci. Kot da imam kaj za povedati.
Ko sva začela pisati, je napetost med nama začela popuščati. Smejala sva se neumnim predlogom, popravljala eden drugega in skupaj sestavljala prizore, kot da to počneva že leta. Ko sva končala, se je obrnil k meni in rekel: »A veš, da si ful zabavna, ko se sprostiš?«
Srce mi je spet zaigralo tisti znani komad nervoze, a tokrat... me ni več bilo tako strah. Pogledala sem ga naravnost v oči in se nasmehnila. »Mogoče bi se morala večkrat pogovarjat, da me boš videl sproščeno pogosteje.«
Zardel je. On je zardel. In to je bil trenutek, ko sem vedela – morda sem res samo ena Ellie Washington v množici, ampak zanj nisem več nevidna.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kk se vam zdi??????
1
#S2nepr.
Omg fuuul dobr. Lovam❤️ če je biu prvi del okej, je drugi velika nadgradnja, tretji pa je presežek❤️❤️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
stinjam se s tisto SN pac re si nadradila:scream::scream::scream::scream:
epsko je
epsko je
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
