Pisalnica
povezava do prejsnega dela<33333333333333333333333
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ljubezen-na-prvi-pogled-4/3
Po počitnicah se je nekaj spremenilo. Vsi smo se vrnili malo bolj zaspani, malo bolj odmaknjeni, ampak Liam… Liam ni bil več isti. Bil je tišji. Manj nasmejan. Njegov pozdrav je postal bežen, skoraj odsoten. In čeprav me ni odrinil, sem čutila, da postaja bolj oddaljen.
Sprva sem si rekla, da si domišljam. Da je utrujen. Da je mogoče samo prehlajen ali pod stresom zaradi šole. A ni minil le teden ali dva – minil je mesec. In moje srce je postajalo težje z vsakim dnem.
Vseeno nisem mogla nehati razmišljati o njem. Vsakič, ko sem ga videla, mi je bilo, kot da me stisne pri prsih. Ničesar ni rekel, a v njegovih očeh sem videla… nekaj. Morda utrujenost. Morda žalost.
Nekega dne, ko sem ga ujela samega na klopi ob igrišču, sem si zbrala ves pogum, ki sem ga imela. Srce mi je razbijalo, a sem sedla poleg njega.
»Hej, Liam. Vse okej? Že nekaj časa si... ne vem. Drugačen.«
Pogledal me je. Tiho. Dolgo. Kot da se odloča, ali naj mi pove resnico. Nato je samo odkimal in z rahlim nasmehom rekel:
»Nič takega. Samo... včasih človek rabi malo prostora, a veš?«
Ni bilo tisto, kar sem želela slišati. A sem pokimala. Razumela sem.
Tiste besede so mi ostale v glavi dlje kot bi hotele.
»Malo prostora.«
Naslednjih nekaj tednov sem ga pustila pri miru. Čeprav sem si želela, da bi se usedel poleg mene v razredu. Da bi me še enkrat nasmejal, da bi se dotaknil moje roke – čisto po nesreči.
A nič od tega se ni zgodilo.
Potem pa je prišel tisti petek. Vsi smo že čakali konec dneva, ko je učiteljica sporočila, da bomo imeli predstavitve zgodb, ki smo jih pisali v parih. Jaz sem mislila, da bo samo oddala ocene. Nisem bila pripravljena. Niti približno.
Ko je prebrala: »Ellie Washington in Liam Kingston,« sem skoraj padla s stola. Pogledala sem ga. On je pogledal mene. In nato... se je nasmehnil. Tisti stari, iskreni nasmeh, ki sem ga tako pogrešala.
Stopila sva pred tablo in ko je začel brati najin del zgodbe, sem slišala nekaj v njegovem glasu. Toplino. Spomin. Morda obžalovanje. Morda nekaj več. In ko sem jaz nadaljevala, me je gledal. Neprekinjeno. Tako, kot me še ni nikoli.
Ko sva končala, je vse za hip utihnilo. In potem – plosk. In še ena. In še ena.
Učiteljica je rekla: »Tole je bilo nekaj posebnega.« In Liam... Liam mi je šepnil: »Tudi ti si nekaj posebnega.«
V tistem trenutku se je ves tisti zrak med nama, vsa negotovost, vse besede, ki niso bile izrečene – vse to je izginilo. Ostala sva midva. In končno sem si drznila verjeti, da ta zgodba – najina zgodba – še ni prišla do konca.
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ljubezen-na-prvi-pogled-4/3
Po počitnicah se je nekaj spremenilo. Vsi smo se vrnili malo bolj zaspani, malo bolj odmaknjeni, ampak Liam… Liam ni bil več isti. Bil je tišji. Manj nasmejan. Njegov pozdrav je postal bežen, skoraj odsoten. In čeprav me ni odrinil, sem čutila, da postaja bolj oddaljen.
Sprva sem si rekla, da si domišljam. Da je utrujen. Da je mogoče samo prehlajen ali pod stresom zaradi šole. A ni minil le teden ali dva – minil je mesec. In moje srce je postajalo težje z vsakim dnem.
Vseeno nisem mogla nehati razmišljati o njem. Vsakič, ko sem ga videla, mi je bilo, kot da me stisne pri prsih. Ničesar ni rekel, a v njegovih očeh sem videla… nekaj. Morda utrujenost. Morda žalost.
Nekega dne, ko sem ga ujela samega na klopi ob igrišču, sem si zbrala ves pogum, ki sem ga imela. Srce mi je razbijalo, a sem sedla poleg njega.
»Hej, Liam. Vse okej? Že nekaj časa si... ne vem. Drugačen.«
Pogledal me je. Tiho. Dolgo. Kot da se odloča, ali naj mi pove resnico. Nato je samo odkimal in z rahlim nasmehom rekel:
»Nič takega. Samo... včasih človek rabi malo prostora, a veš?«
Ni bilo tisto, kar sem želela slišati. A sem pokimala. Razumela sem.
Tiste besede so mi ostale v glavi dlje kot bi hotele.
»Malo prostora.«
Naslednjih nekaj tednov sem ga pustila pri miru. Čeprav sem si želela, da bi se usedel poleg mene v razredu. Da bi me še enkrat nasmejal, da bi se dotaknil moje roke – čisto po nesreči.
A nič od tega se ni zgodilo.
Potem pa je prišel tisti petek. Vsi smo že čakali konec dneva, ko je učiteljica sporočila, da bomo imeli predstavitve zgodb, ki smo jih pisali v parih. Jaz sem mislila, da bo samo oddala ocene. Nisem bila pripravljena. Niti približno.
Ko je prebrala: »Ellie Washington in Liam Kingston,« sem skoraj padla s stola. Pogledala sem ga. On je pogledal mene. In nato... se je nasmehnil. Tisti stari, iskreni nasmeh, ki sem ga tako pogrešala.
Stopila sva pred tablo in ko je začel brati najin del zgodbe, sem slišala nekaj v njegovem glasu. Toplino. Spomin. Morda obžalovanje. Morda nekaj več. In ko sem jaz nadaljevala, me je gledal. Neprekinjeno. Tako, kot me še ni nikoli.
Ko sva končala, je vse za hip utihnilo. In potem – plosk. In še ena. In še ena.
Učiteljica je rekla: »Tole je bilo nekaj posebnega.« In Liam... Liam mi je šepnil: »Tudi ti si nekaj posebnega.«
V tistem trenutku se je ves tisti zrak med nama, vsa negotovost, vse besede, ki niso bile izrečene – vse to je izginilo. Ostala sva midva. In končno sem si drznila verjeti, da ta zgodba – najina zgodba – še ni prišla do konca.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
FUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUL DOBR. KOK SI NADARJENA ZA TO. LOVAM. 10000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000-LOVAM
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG PUNCAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA:fearful::scream::fearful::scream::fearful::scream::heart::heart::heart:
EPSKO NORONORONORORNORONORONORONORONORO:heart::scream::scream::scream::heart::fearful::heart::scream::heart::heart::fearful::heart::heart:
PAC TAK NAPERO EPSKO NORO NEVRJETNO OMAJGAD NE MORM VRJET NADNAVDUSENA SM CARICAAAAAAAA:blush::blush::heart::fearful::scream:
pises kot profi resno!
komaaaaj cakam nasleenji del:heart:
pa lep dan
EPSKO NORONORONORORNORONORONORONORONORO:heart::scream::scream::scream::heart::fearful::heart::scream::heart::heart::fearful::heart::heart:
PAC TAK NAPERO EPSKO NORO NEVRJETNO OMAJGAD NE MORM VRJET NADNAVDUSENA SM CARICAAAAAAAA:blush::blush::heart::fearful::scream:
pises kot profi resno!
komaaaaj cakam nasleenji del:heart:
pa lep dan
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:scream::anguished::frowning::open_mouth::hushed::astonished::flushed:*b*!!!!*b*
0
Zradiran račun
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
