Tišino je prekinilo kričanje v sobi. Bila je mama. »Ne! Nikoli! Komaj 14 je! Si zmešan!?«
»Oprosti, a tako ne bo šlo naprej!«
»Kaj pa Evelyn?! Ona je komaj 6!«
»Ona ostane…«
»Ne bom dala sina temu kretenu!«
»Kaj si mi rekla!?«
»Kreten si!«
»Gospa… Prosim umirite se!«
»Kako?!«
»Vaš sin bo na varnem… En starš ne more skrbeti za oba… To veste!«
»Ne!«
Vrata se odprejo. Ven stopi očka. Pograbi Johna za roko. »Ne! Nočem iti s tabo!« Nenadoma se zavem kaj se dogaja! Mene in Johna želijo ločiti! John se upira očku a ga očka odvleče. Oba jočeva in kričiva najina imena. »Evelyn! Ne! Pusti me na miru! Svojo sestro hočem! Neee!!!« Začutim da me mama drži za ramo. Vleče me stran. »John! Nee! Ati! Mami!« Planem v glasen jok. Vsi ljudje v bližini opazujejo ta grozen prizor. John se joče in se upira atiju. Sedaj se tudi jaz mami. Zgrabi me za obe rameni in odvleče stran. Za seboj še slišim Johanov jok in kričanje. »Evelyn!!! NEE!!!«

Doma še, kar naprej jočem. Jočem in jočem. Vržem se na Johnovo posteljo. Opazujem najine skupne fotografije. Ko sem še dojenček... Planem v glasen jok in mama priteče v sobo. »Evelyn… Ljubica… O…O…O…Oprosti!« Tudi ona plane v jok. Boža me in mrši lase. Nisem še je videla joči. »Kje je John?!« Hlipajoče izjavim. »On… On… Je nekje… Z očkom…« Zajame sapo in spregovori. »Na varnem…«Tega ji nikoli ne bom odpustila! »Sovražim vaju!« Obraz si pokrijem s Johnovim vzglavnikom. Kje je moj brat, ko ga najbolj potrebujem?! Mama se vstane in želi iti iz sobe. »Verjamem da me…« Nato hlipajoče odide iz Johnove sobe. Ne razumem zakaj so naju ločili?! Samo šest let sem ga poznala! Njegovega rojstnega dne ne bom praznovala! Ne bom m morala podariti mojega darila, ki sem ga izdelovala dva mesca! Jočem in jočem. »Evelyn!«
»Kaj je!« Zavpijem čez ramo. »Po nakupih moram… Bodi pridna!«
»Adijo!« Ko mi potegne v glavi da je mami kričala v beli sobi da ne bo dala Johna ji odpustim… Oči je kriv! »Mami?!«
»Ja, ljubica?«
»Lahko grem s tabo?«
»Ali bi res šla z mano?!« Me presenečeno vpraša. »Ja!« Obrišem si solze in stečem po stopnicah navzdol. Mogoče še kje srečava Johna in očka! Zavežem si vezalke ne čevljih in podam mamici roko. Sprva me začudeno gleda a takoj prime mojo roko. »Rada te imam!« Mami pritečejo manjše solze. »Jaz tudi tebe!« Napotiva se skozi vrata. »Aja… Peš bova šli… Nimava več avtomobila…« V kaj bo to vodilo?!
Ojla!
Upam da vam je ta del všeč! Če je lajkajte, komentirajte (prejšnjih komentarjev sem bila zelo vesela!) in se naročite name če želite biti obveščeni o naslednjim delu! Zgodbi bom pa objavljala tako:
Pon, sre, pet, - LEGENDS NEVER DIE
Tor, čet, sob, ned- ME AND MY PERFECT BROTHER
Če pa se bo kaj spremenilo pa boste o tem obveščeni!
Ostanite zdravi!
Lp, Bad girl