Zaprem vrata avtomobila. Brian stopi do vrat Evine hiše. Potrka. »Brian! Vstopi!« Uporabljala je tako cvileč glas, da se ne čudim zakaj gre normalnim ljudem na živce. »Evelyn sem pripeljal…«
Z grozeče, odprtimi očmi pogleda za Briana, kjer sem stala jaz. Odprla je usta a ničesar ni rekla. Nekajkrat je pomežiknila in samo prikimala. Vstopili smo v njeno hišo. »Ničesar se ne dotikaj!« Je siknila proti meni. Briana je povlekla za rokav in ga odvedla v bližnjo sobo. Čakam pred stopniščem. Če bomo tako nadaljevali ne bomo ničesar storili.
Po slabih petih minutah privihra iz sobe. »Pridi!« Počasi se povzpnem po stopnicah. Brian je takoj za mano. Opazujem Evino čudovito hišo. A nikoli si ne bom premislila mnenja o svojih rejniških starših. Imata najlepšo hišo kadar koli sem jih videla! »Izvoli!« Vame vrže peresnico. Brian zavzdihne. »Po računalnik grem.« Eva prikima in se mu nasmehne. Nato pogleda mene z grozečim pogledom. »Kaj sem ti rekla?! Samo dotakni se ga ali pa kaj poskušaj… Veš kaj sledi!« Prime za pisalo ter napiše naslov na sredino plakata. Brian se vrne s prenosnim računalnikom. Pomagal nama bo? Skomignem. Toliko boljše!
Tri ure smo trdno garali in dosegli to, kar smo hoteli. Naredili smo izjemen plakat. Ponosna sem bila in tudi vesela, da bom kmalu šla iz Evine hiše. Vzamem zvezek in hitro napišem. {Torej smo sedaj končali? Lahko grem domov? Ali še moramo kaj storiti?} Eva skomigne. »Pojdi! Plakat bom jaz obdržala, da ga ne popišeš!« Plane v smeh in objame Briana okoli pasu. »In ti boš ostal še tukaj.« Brian se popraska po lasišču. »Ne ravno… Domov moram… Evelyn te zapeljem?« Želim prikimati a ko zagledam Evin obraz si premislim. {Šla bom sama… Hvala! Se vedimo jutri v šoli…} Brian prikima. »No… Potem pa adijo dami!« Eva se mu nasmehne ter ga poljubi na lice.
Obujem si čevlje in hitro zapustim Evino hišo. Brian za mano priteče. »Evelyn..? Oprosti glede Eve… Te zapeljem?« Eva najin prizor opazuje skozi okno. To sem pričakovala. Vzamem zvezek. {Res ti ni treba! Poznam pot domov…} Videti je bil zaskrbljen. »Ne morem te pustiti tukaj! Pridi! Brez ugovarjanja!« Nasmehnem se mu. Bojim se Eve… A če Brian skrbi zame… Potem mi ne more ničesar… Ali pač..? Stopim v avto in Brian zapre vrata. »Še greva na malico?« Odkimam. »Potem pa mi krajšaj čas! Kaj rada počneš? Kako si prišla na to šolo… Zakaj… Ne vem opiši se, da te malo spoznam!« Zardim. Spominjal me je na mojega starejšega brata Johna… Vedno je tako skrbel zame… {No… Ko sem imela 6 let… Sta se starša ločila. S tem sta ločila mene in mojega starejšega brata Johna… In… Čez nekaj časa so mi umorili mamo… Takrat sem izgubila glas… Pristala sem v domu in dobila najboljšo prijateljico Claro… A tudi z njo sva se čez čas ločili, ker so me posvojili… Drugače… Rada plešem… Sem največja luzerka na šoli, ne znam plavati… Rada jaham…} Brian otrpne. Videla sem, da je bil bled v obraz, ko je vse prebral. »Umorili so ti…« Prikimam. »Oprosti… Iskreno sožalje…« Naslonim se na sedež avta. Zaprem oči in prisluhnem glasbi. Brian je celo pot dobesedno tiho.
Prispeva do mojega doma. »Tu živiš?!« Prikimam in stopim iz avta. Pomaham mu v slovo on pa z odprtimi usti zija naprej, kakor tele v nova vrata. Nasmehnem se in zaprem vrata. Po drevoredu hodim do hiše. Koliko pa je sploh ura? Stopim v hišo. Vse je tiho in mirno. Pogledam na uro. 11?! Oh ne! Prižgem luč in po stopnicah počasi hodim navzgor. »Kje si bila?!« Pogledam navzgor. Ray me strogo opazuje. Samo nasmehnem se mu in pokažem, kaj se je zgodilo.


Zdravo!
Tukaj je nov del! Upam da vam je všeč! Like, komentar in naročite se name če želite biti obveščeni o naslednjih delih! HVALA VAMMM!!!
Lp, Bad gril