»Našla sem ključ!« rečem, mogoče preveč naglas. Za sabo zaslišim jezno udarjanje po zaščitenih vratih. »Upajmo, da je pravi,« reče Marija, mi ga vzame iz rok in ga vtakne v ključavnico. Ta zaškrta in se vda. Vrata se odprejo.

*b*6. POGLAVJE: Center*b*, 1. del

Razgledam se po parkirišču, ki se je pojavilo pred nami. Vdihnem svež zrak, ki sem ga v trgovini kar pogrešala. V kotičku očesa začutim mokroto, zato hitro zamežikam, da se je znebim. »Kaj zdaj?« se obrnem proti rdečelaskama, ki še vedno stojita pri vratih. »No, ne moremo tukaj ostati celo večnost, ker vemo da zombiji niso daleč...« reče Marija.

»Okej, ja...«
»Ali mogoče katera od vaju ve kje sploh smo?« vpraša Olivija.
»Ja seveda, tukaj sem vsak dan!« odvrnem sarkastično in nehote zavijem z očmi. »Oprosti mislila sem reči ne,« dodam ko zagledam pridih potrtosti na njenem obrazu. Res se rabim znebiti svojega obrambnega mehanizma.
»Okej... torej hodimo dokler ne pridemo do kakšnega znaka, ki nam bo povedal kje smo ali pa vsaj kje je center mesta?«
»Zveni mi kot nekaj neumnega...« reče Marija.
»Meni zveni kot načrt,« jo prekinem.
»Torej, gremo v drugo smer kot so zombiji?«
»Ja, najbolje da res.«
Tako tudi naredimo. Spet pot nadaljujemo po sredini ceste, čeprav okoli nas zdaj ni gozda ampak so puste hiše, ki ne kažejo nobenega znaka življenja. »Na tej hiši piše Tujska cesta 15... če vama to kaj pove?« vprašam in pokažem proti rdeči tablici na hiši. Marija s pogledom sledi mojem prstu. »Ne...«
»Kaj mislita, da bi se zgodilo, če bi pozvonile ali potrkale na vrata? Mislita, da bi kdo odprl?« se oglasi Olivija.
»Ne vem... ali ti bi? Jaz bi ignorirala in po največji verjetnosti samo brala naprej svojo knjigo. Tudi po novicah so rekli, da ne odpiramo neznancem, tako da po največji možnosti se odprta vrata pred nami ne bodo zgodila.«
»Pošteno, mislim da tudi midve ne bi odprle. Če bi odprle kaj bi bila to skrivna soba zgoraj.«
Obe se obrneva proti Oliviji, ki se je verjetno odločila, da najinih odgovorov ne bo komentirala.
»Olivija, lahko poskusimo?« vpraša Marija.
»Ne... ne neumen predlog je bil, samo zaustavil nas bo in potem bodo zombiji vedno bliže,« nameni nama zaigran nasmešek.
Naprej hodimo v tišini in iščemo besede s katerimi bi začele zabaven pogovor enega takih, kot smo ga imele v trgovinici zdaj polni smrtonosnih bitij. Če si pri zdravi pameti veš, da je tudi človek v resnici smrtonosna žival, ki se stalno bori, da bi bila na vrhu lestvice. Nahrbtnik si snamem s hrbta in ga prestavim na sprednjo stran. Odprem največji predal in ven vzamem marmorni kolač. Odprem ga in ga z zadovoljsvom začnem jesti. S hrupom, ki ga proizvajam iz tihe hoje prebudim tudi rdečelaski. Olivija se obrne nazaj in nadaljuje s potjo, Marija se pa malce zaostavi in pot nadaljuje meni ob boku. Kmalu končam s kolačom in začnem vrečko čipsa. »Ne moreš vsega pojesti,« mi očita Marija. Z polnimi usti čips ponudim tudi njej, ampak odkima z glavo. »Nisem mislila sama, ampak kaj pa veš kako dolga pot je pred nami, mogoče boš kasneje tudi lačna.«
Pogoltnim. »Seveda, da bom lačna. Vedno sem lačna.«
»No, bi se torej nehala zdaj basati s hrano in bi kaj prihranila za kasneje?«
»Ne, če pojem vso hrano zdajle ne bomo imele druge izbire, kot da že danes pridemo do nakupovalnega centra.«
»To ne deluje tako.«
»V moji glavi že.«
»Tvoja glava se moti.«
»Mogoče pa res. Ampak vsaj lačna nisem.«
»Še...«
»Boš malo?« ponovno ji ponudim vrečko čipsa. Zavije z očmi in z roko seže vanjo. »Olivija, ti?« se ozrem v prijateljičin hrbet.
»Ne, hvala... nisem lačna.«
»Res ne?«
»Ne.«
Ozrem se nazaj k Mariji in skomignem z rameni. Marija se mi v odgovor kislo nasmehne. »Si v redu?« jo vprašam.
»Misliš?« Ustaviva se. »Olivija je imela obdobje depresije, ko je umrl najin dedek...« reče šepetaje.
»In?«
»Se ti ne zdi malo čudna? Odkar smo se srečale?«
»Ne bi ravno vedela... nisem vaju poznala preden smo se srečale.«
»Samo strah me je, da bo spet zapadla v kaj takšnega zaradi situacije v kateri smo...«
»Ja...«
Cesta nas počasi privleče do dokaj velikega krožišča. »Vedno sem si želela stati na sredini krožišča. Sta za malico?« rečem z vidnim navdušenjem v glasu.
»April, malicaš že celo pot,« mi očitajoče reče Marija.
»No, vidve ne... sta torej kaj lačni?«
»Okej, mogoče res... Olivija?«
»Ja, lahko bi kaj pojedle...«
Čez cesto pridemo do krožišča, ki je poln pisanih cvetlic, ki so mogoče edina stvar tukaj, ki odbija še vsaj nekaj življenja. Na sredini je betonski vrh na katerega se usedemo. Odpremo nahrbtnike in se lotimo hrane in pijače. Sama vzamem jabolko in se sprehodim okoli krožišča. »Hej! Tukaj piše v kateri smeri je center mesta in ko bomo enkrat v centru bomo vedele kje je nakupovalno središče!« se zaderem.
»Super! Ali piše koliko kilometrov je do tam?« se nazaj zadere Marija.
»Ne!«
»Okej!«
Počasi se privlečem nazaj do sredine krožišča in se usedem na tla. Po glavi brskam za zanimivo temo pogovora.
»Gremo naprej?« vpraša Olivija.
»Ja, zdaj vsaj vemo kam,« doda njena sestra.
Prikimam.
Vstanemo in se napotimo v smeri, ki nam jo kaže znak. »Kaj bi dala, da bi vedela koliko je ura,« rečem in se ozrem proti oblačnem in pustem nebu.
»Ja, zdi se mi, da so odkar smo zunaj, še cerkve nehale zvoniti,« mojo misel podpre Marija. Olivija ostane tiho. Tudi mene malce zaskrbi zanjo. Vem, da je ne poznam tako dobro in preden mi je Marija povedala za njeno preteklost sem mislila, da je samo sramežljiva in tiha po značaju. Res je, da sem se večino časa sama pogovarjala samo z Marijo, ona je pa sedela in naju poslušala.
Naša telesa se znajdejo na znanem okrožju centra mesta. »Sem vama rekla, da bomo prispeli danes!«
»Ja, ampak ne zato, ker si ti pojedla vso hrano...«
Zavijem z očmi.
Vedno bližje kot smo centru, vedno bolj narašča moja napetost. »Hej, mogoče bi morale do nakupovalnega središča okoli mesta.«
»Ne, samo preveč časa nam bo vzelo.«
Prikimam. Kmalu vstopimo skozi starinsko kamnito pregrado, ki loči center mesta od zunanjosti in preprečuje prehod avtomobilom. V nos nam zaide naravnost nagnusen vonj, ušesa pa ujamejo renčajoče zvoke.
»Logično, tukaj jih je še več, saj je to center mesta!« zašepeta Marija.
»Kaj zdaj?« vprašam zaskrbljeno.
»Ali se ti zdi, da vem?«
Pred nami se pojavijo tri figure, ki niso sključene, gnile in smrdljive. Čeprav smrdljive so, ampak ne po gnilem.
»Pridite sem.« Odvlečejo nas v stransko ulico in v mestno stranišče.
»Fuj, tukaj se zadržujete?« vprašam takoj, ko se vrata stranišča zaprejo in v njih zaškrta ključ.
»Ni ravno razkošen grad, ampak kaj si pa pričakovala? Vsaj okoli ne romamo in nismo lačni... kdaj ste nazadnje jedle?« se oglasi najvišji iz med njih.
Zavzdihnem: »Jaz sem nazadnje jedla pred petimi minutami, onidve pa pred kakšne pol ure?« Obrnem se proti rdečelaskama in se nasmehnem.
»Kje ste dobile hrano?«
»Um zombiji so jo nam dali... kaj pa misliš, kje smo jo dobile?« rečem in zavijem z očmi. To zadnje čase delam vedno več.
»Okej, oprosti... neumno vprašanje... Jaz sem Erik, tole je Kris, kar je krajše za Kristjan in naj vam povem, da mislim, da ga še nihče nikoli ni poklical po njegovem polnem imenu. In nazadnje je tukaj še Alja ali Ajda... vedno pozabim,« navdušeno reče.
»Jaz sem April, za mano sta pa Marija in Olivija,« vsaka ob svojem imenu malce prikima.
»No, to so pa prečudovita imena,« reče Erik z enakim navdušenjem v glasu. Sama samo pobuljim v njega, zavijem z očmi in se obrnem stran.

***

haiiiii
ful sori k nism prejšn tedn objavla novga dela lol
here i am k ga objavlam ne glede na to, da sem blokirana hahaha
če bi ga prejšnji teden objavila ga ta teden ne bi ampak sm si rekla da ga zdej moram bajajshhsh
ugl 200 BESED JE DALJŠI TOJTO hahahha
um dobl smo družbo :) Tevž (future me: preimenovan v Erik :)), Kris in Alja so se nm pridružil na dogodivščini tk da bolš za vs da so vm ušeč haha čeprov jih še ne poznate lih dobr k tevž (ERIK :)) ni pustu nobenbu drugmu do besede hah
no jaaaa hvala za use lajke pa kritike pa pohvale pa usm k ste se odločl odpret objavo pa mau prebrat <333