Pisalnica
2. del: Nov začetek
Ura je 7:30 in pripravljam se za šolo. Pred desetimi leti so me obgrizli volkovi toda od takrat naprej se ni nič spremenilo. No, skoraj vse.
Ko slišim, da pripelje avtobus se poženem iz stanovanja in stečem na avtobus. Ko pridem gor sta samo še dve prazni mesti. Eno je zraven dekleta, ki ga ne maram, drugo pa zraven mojega sošolca pri matematiki. Priznati moram, da je kar luštkan zato se seveda usedem k njemu. Ko prispemo v šolo se napotim proti naši matični učilnici. Takoj zagledam svojo najboljšo prijateljico Olivio in se usedem zraven nje.
"Jutro Grace!" me vsa vesela pozdravi.
V odgovor ji nekaj zamrmram.
"Kaj pa je?" takoj začne vrtati vame. "Si imela slab dan?"
V odgovor ji spet nekaj zamrmram, se potegnem sama vase in se posvetim delu.
Po koncu šole me Olivia pospremi domov. Govorimo o vseh mogočih stvareh razen o tem kar bi morale ne. Toda takrat zberem pogum, jo pogledam naravnost v oči in rečem: "Olivia, res mi je žal za tvojega brata. Ni si zaslužil tega."
Olivia takoj pobesi pogled ter nekaj časa molči. Za trenutek sem celo mislila, da je jezna name, ker ji sožalja nisem izrekla že prej.
Toda nato reče:"Hja, če te ubijejo volkovi res ni lepo. Toda Grace, tebe so obgrizli volkovi, zakaj si potem še vedno tukaj?"
Ne odgovorim ji. Obe dve veva odgovor: nihče ne ve zakaj. Morda zato, ker me je zatem moja raztresena mama pustila v vročem avtu sredi poletja kjer sem spala tako, da bi lahko skoraj umrla.
Do konca poti obe dve molčiva dokler se ne posloviva in greva vsaka svojo pot. Ko pridem domov, takoj na brskalnik vtipkam volkodlaki, toda zadetki, ki sem jih našla mi ne povejo nič več od tega kar sem že vedela. Čez nekaj ur domov pride mama in si nekaj zamišljeno poje. Ne motim je, to je najina rutina odkar je oče odšel. Ona ob 4ih zjutraj pride in se domov vrne ob 8ih. Jaz sem ta čas v šoli, ko pridem domov pa naredim kosilo in domačo nalogo, pomoje še ve ne, da obstajam.
Ko se odpravim zaslišim tuljenje in zavijanje volkov. Toda ni isto kot vsak dan, ko jih takole poslušam. Nekaj je narobe. Takoj si obujem krokse, na sebe navlečem bundo ter kapo in se odpravim v temno noč.
Ura je 7:30 in pripravljam se za šolo. Pred desetimi leti so me obgrizli volkovi toda od takrat naprej se ni nič spremenilo. No, skoraj vse.
Ko slišim, da pripelje avtobus se poženem iz stanovanja in stečem na avtobus. Ko pridem gor sta samo še dve prazni mesti. Eno je zraven dekleta, ki ga ne maram, drugo pa zraven mojega sošolca pri matematiki. Priznati moram, da je kar luštkan zato se seveda usedem k njemu. Ko prispemo v šolo se napotim proti naši matični učilnici. Takoj zagledam svojo najboljšo prijateljico Olivio in se usedem zraven nje.
"Jutro Grace!" me vsa vesela pozdravi.
V odgovor ji nekaj zamrmram.
"Kaj pa je?" takoj začne vrtati vame. "Si imela slab dan?"
V odgovor ji spet nekaj zamrmram, se potegnem sama vase in se posvetim delu.
Po koncu šole me Olivia pospremi domov. Govorimo o vseh mogočih stvareh razen o tem kar bi morale ne. Toda takrat zberem pogum, jo pogledam naravnost v oči in rečem: "Olivia, res mi je žal za tvojega brata. Ni si zaslužil tega."
Olivia takoj pobesi pogled ter nekaj časa molči. Za trenutek sem celo mislila, da je jezna name, ker ji sožalja nisem izrekla že prej.
Toda nato reče:"Hja, če te ubijejo volkovi res ni lepo. Toda Grace, tebe so obgrizli volkovi, zakaj si potem še vedno tukaj?"
Ne odgovorim ji. Obe dve veva odgovor: nihče ne ve zakaj. Morda zato, ker me je zatem moja raztresena mama pustila v vročem avtu sredi poletja kjer sem spala tako, da bi lahko skoraj umrla.
Do konca poti obe dve molčiva dokler se ne posloviva in greva vsaka svojo pot. Ko pridem domov, takoj na brskalnik vtipkam volkodlaki, toda zadetki, ki sem jih našla mi ne povejo nič več od tega kar sem že vedela. Čez nekaj ur domov pride mama in si nekaj zamišljeno poje. Ne motim je, to je najina rutina odkar je oče odšel. Ona ob 4ih zjutraj pride in se domov vrne ob 8ih. Jaz sem ta čas v šoli, ko pridem domov pa naredim kosilo in domačo nalogo, pomoje še ve ne, da obstajam.
Ko se odpravim zaslišim tuljenje in zavijanje volkov. Toda ni isto kot vsak dan, ko jih takole poslušam. Nekaj je narobe. Takoj si obujem krokse, na sebe navlečem bundo ter kapo in se odpravim v temno noč.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
Nea
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Grda js
sem ful mejhna pa ful suha. sme grda ker mam ful baby face. noge so k ene palčke, roke pa tut. in ker se bliža poletje pa topki pa to js pa z grdim in suhim trebuhom, h se mi vidjo zgodi že mal rebra. sem gensko in KAO bom enkrat normalna. nikoli! nimam še prsi, grd trrbuh... AHHHHHHHHH!!! in to me jezi. in zdej bi js rada nrdila neki zase. nemorem nrdit si neke vaje k bom zrasla, pa mela normalne roke k neboje tok suhcane pa noge. pač GRDA SEMM! pa ne me tolažit JA LEPA SI ne nisem okej? to je teb lahko rect k si normalno visoka, imaš body tea pa s eneke lepe lase. js pa grde pa redke. pač ZAKJ?! in rada bi si nrdila nek glow up, kjer bom imela body tea, in mi nebojo skos govoril A TI SPLOH KEJ JEŠ? pač ja jem!! okej? in noben me nebo tok razumel. še zdravniki ne!
in sploh nevem če loh si nrdim kej tazga ker sem enostavno presuha pa pregrda. če mate ksn nasvet, povej sam plis NEREČ DA SM LEPA! NE RECI, PLIS!
in sploh nevem če loh si nrdim kej tazga ker sem enostavno presuha pa pregrda. če mate ksn nasvet, povej sam plis NEREČ DA SM LEPA! NE RECI, PLIS!
