“Seveda, da pridejo,” jo je tolažil oči. Verjetno ji je še nekaj zašepetal, saj je takoj naslednji trenutek že šel gor po stopnicah. Zajel sem sapo in odprl vrata, medtem pa prosil Boga, naj ta presneta vrata ne zaškripajo. No Bog mi je izpolnil prošnjo, vendar moja težava je nastala nekje drugje. Ko je oči vstopil v mojo sobo, je takoj prižgal luč, jaz pa sem se skrival pod posteljo in tiho dihal. Razgledal sem se naokoli v očetove copate, ki so bili od sobotnega pranja še vedno čisti. Na tleh sem zagledal Julijino pojočo princeso, ki je začela peti. Oči je pogledal pod posteljo. Če bi prišla mami bi me takoj opazila. Oči pa me je opazil šele, ko sem kihnil. Roko mi je položil na ramena in zavzdihnil. Začel se je igrati z mojimi kratkimi lasmi. To mi je šlo vedno na živce, vendar očetu si nikoli nisem upal oporekati. Le kdo bi se mu. Zaskrbljeno se je zazrl v neko točko na vratih moje sobe. To, kar vedno storim jaz, kadar razmišljam in med učenjem. Preprost nagon bi temu ogledovanju rekel.
“Kaj je?” sem ga vprašal. Roko mi je položil na ramena.
“Ne bi šel spat?”
“Pa saj bom šel.”
“Dobro. Čeprav je učiteljica rekla, da med uro zgodovine ne poslušaš.”
“Pa oči ...”
“Poslušaj me sine. Še vedno imajo nekateri kriminalci iz druge svetovne vojne svoje potomce. In ravno teh se je treba bati.”
“Saj poslušam.”
“No poslušaj pri zgodovini. Tudi jaz nisem in to zdaj zelo obžalujem. No nočko.” Poljubil me je na čelo in odšel iz sobe, ter ugasnil luč.
Ko sem se zjutraj zbudil, je Liam spal tam, kjer bi moral. Prav odleglo mi je, ko sem ga videl. Pogledal sem na telefon na uro. Pisalo je 6.00. Šel sem dol iz postelje in se oblekel. Nato sem šel v spodnje nadstropje. Mami je bila že pokonci.
“Kako to, da si že pokonci?” me je vprašala mami.
“Enako sem želel vprašati tebe,” sem odvrnil. Nasmehnila se je.
“Boš jajčenjake?” me je vprašala mami, ki rada tvori besedne skovanke. Jajčenjaki so v bistvu medenjaki in jajce v enem. Mami je pač izvrstna kuharica.
“Itak.” Nasmehnila se je.
“Jih boš nekaj vzel v šolo?”
“Ja, saj so najboljša hrana.” Zardela je in se nasmehnila, saj obožuje, ko hvalimo njeno hrano, čeprav tega nikoli ne prizna, da ji je to všeč.
“Zdaj pa na Vašo misijo. Veš kako me je skrbelo?!”
“Pa smo vsi živi in zdravi.”
“Hanna se je vrnila ob dveh zjutraj!”
“Joj, katastrofa.”
“Ja, zato danes ne gre v šolo.” Pokimal sem in pogledal na uro. Pisalo je 6.14. Kaj naj zdaj počnem?
“Pomil bom posodo.” Vstopil sem v kuhinjo z oranžnimi stenami in belim pohištvom. Imeli smo pečico, hladilnik in napo, vse, kar je bilo v tej kuhinji sivega. Vse omare, štedilnik in pomivalni stroj so bili bele barve. Šel sem do pomivalnega korita, ki je bil –ne boste verjeli- sive barve. Korito je bilo polno posode in jaz jo moram pomivati. Res ne vem zakaj sem rekel, da bom pomival posodo. Verjetno sem presenetil tudi mamo, saj me je z zanimanjem opazovala kako pomivam posodo. Vmes sem razmišljal o Hani in svojih sanjah. Sanjal sem, da sva bila s Hano v naši hiši. Ko sva izstopila sva se znašla pred skrivališčem. Tistim, pred katerega je šel včeraj tisti neumni tip, ki sem mu sledil.
Ko sem končal s pomivanjem posode, sem šel v svojo sobo. Bila je zatemnjena in Liam je še vedno spal. Komaj kaj sem videl, vendar sem razločil obrise svoje črne Adidas torbe in iz nje potegnil učbenik za zgodovino.
“Prav prva svetovna vojna že prihajam,” sem rekel in začel brati o tem kakšen je bil svet na začetku dvajsetega stoletja. Ko sem odgovarjal na vprašanja, sem očitno zaspal, saj me je zbudila budilka.
“Kaj je ta hrup?” je vprašal Liam in se prevalil na drug bok. Zasmejal sem se in začel opisovati Stalina. On pa se je premetaval. “Ugasni to.”
“To je budilka.”
“Mislim, da sem ugotovil,” je zamomljal in se zvlekel iz postelje. “Kdaj si ti že ustal?”
“Ob šestih.” Obrnil sem se in ga videl kako so mu oči skoraj padle iz jamic. Začel sem se krohotati na ves glas. Na tla mi je padel list o Stalinu vendar ga nisem mogel pobrat in čez 5 minut sem tudi jaz ležal na tleh zraven lista in prevrnjenega stola. Kmalu je na tleh ležal tudi Liam in se mi pridružil pri krohotanju. V sobo je vstopila Hana, ki je bila oblečena v elegantno krvavo rdečo majico in črne kavbojke. Lasuljo je imela v vijolični barvi. Lasje so ji segali do polovice hrbta in imela je fru-fru.
“Kaj pa vidva počneta? Liam za božjo voljo obleči se že,” je rekla in se nasmehnila. “Tole mi je zares všeč,” je še pristavila in šla. Z Liamom sva se spogledala. Stopil je do moje pisalne mize in nase navlekel raztegnjen temno rjav hudi in raztegnjene črne hlače.
~~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki,
tale del sem objavila danes, ker je med dnevom mučenikov in dnevom žena. Hvala vsem, ki ste prebrali ta del, če pa kdo želi, da ga obveščam, naj mi pove.
Lysm
Heart