“To Hana!” je vpil in Hana je šla vse hitreje. Nasprotno je bilo z Julijo, ki ji ni bil všeč Liam.
“Jakob kaj naj dam tvoji sestrici, da me bo dovolila vleči?” me je vprašal.
“Reci ji, da je princeska,” sem mu rekel in stekel mimo.
“Hvala stari!” je vzkliknil. Stekel sem še mimo Hanne, ki je imela podobno situacijo kot jaz. Oskar je ni priganjal, vendar mu tudi nekaj ni bilo najbolj všeč. Pomahal sem ji.
“Greš po princesko Julijo?” sem jo vprašal.
“Niti podrazno! Moj bojni konj bo vlekel tega viteza!” je vzkliknil Oskar. Hanna je le skomignila in šla naprej. Tako smo tekali približno uro, ko je Ajiše skočila pred mene. Kaj pa zdaj? Sem si mislil.
“Tvoja mami te prosi, če pridete tja,” je rekla in mi pomežiknila. Pokimal sem. “Povej še ostalim!” je še dodala in šla.
“Bosta šli princesi sami tja?” sem ju vprašal.
“Kaj pa govoriš?! Princese imamo zato kočije, da nas prevažajo,” je rekla Ajda.
“To je torej ne,” sem rekel in ju zapeljal do terase. Tam sem ju spustil in zdirjal naprej. Stekel sem do Hane.
“Kam pa ti brez tovora?” me je vprašala.
“Po tebe,” sem ji odgovoril.
“Res?” je vprašala. Me je poizkusila osvajati?
“Pojdita na čaj ali nekaj takšnega,” sem rekel in zdirjal naprej. Razočarano je prhnila. Stekel sem naprej do Liam.
“Stari, pelji Julijo na čaj! In pojdi tudi ti!” sem vzkliknil in že stekel naprej.
“Okej stari!” je vzkliknil in se pognal proti naši beli hiši. Stekel sem do Hanne.
“Pelji tvojega viteza na čaj!” sem vzkliknil in obrnil.
“Seveda!” je vzkliknila in tudi ona stekla proti terasi. Tam je mami že imela v skodelicah čaj in na pladnjih piškote.
“Joj, ljubčki moji!” je vzkliknila. “Vas prav nič ne zebe?”
“Ne mami,” sem odvrnil. Mami je zavila z očmi.
“Kaj pa drugi?” je še naprej spraševala.
“Ne, gospa," je odgovorila Hana.
“Joj, lepo Vas prosim! Ne nazivajte me z gospa, potem se počutim staro,” je odvrnila mami.
“Saj tudi si,” je izdavil stric Filip in vanj je priletela snežena kepa od mame.
“Zdaj pa na čaj," je še rekla in sedla na svoje mesto.
“Zakaj pa jaz nimam čaja?” je vprašal stric Filip.
“Nisi prosil,” je odvrnila.
“Nihče te ni,” je odvrnil.
“Nihče mi tudi ni razbil skodelice za čaj tako kot ti!” S tem je bila debata končana.
“No otroci, medtem ko ste se vi podili po snegu smo mi vse okrasili,” je odgovoril oči, da bi preusmeril temo pogovora. Vstal sem, da bi šel pogledati iz druge smeri, vendar me je ustavil mamin odločni glas.
“Najprej popij čaj,” je rekla odločno in jaz sem samo obsedel na stolu in popil čaj. Mami in Ada sta se sklanjali nad svojima telefonoma.
“Božični čas je odpihnil vse vojne,” je rekla Ada in se toplo nasmehnila.
“Ajiše greš skuhati krompir?” je vprašala mami. “Ti pridem pomagati samo, da spijem.” Ajiše je šla mami pa se je nagnila, da smo naredili krog. “Ampak božič ni odpihnil tudi naših skrbi.”
“Kaj je?” je vprašal stric Filip.
“In zakaj si se znebila Ajiše?” je vanjo vrtal še stric Nik. Mami je zavila z očmi.
“Oh, pojdi pa še ti lupiti krompir,” je rekla sarkastično.
“Bom pa tudi šel,” je rekel in odvihral. Mami je zavila z očmi.
“Nik!” je še vzkliknila, vendar nihče se ni odzval.
“Pusti ga, ima svoje muke,” je rekla mamina mami. Mami se je nasmehnila.
“Torej Mie in Zale cel dan ne bo,” je šepetaje rekla mami.
“In ti si rekla, da jaz ne smem iti, ker bova imela zmenek!” je vzkliknil. Mami ga je brcnila.
“Filip!” je vzkliknila babi. Takrat se je spomnil, da bi moral šepetati.
“Kaj se je zgodilo?” je vprašal, tokrat tišje.
“Ne vem,” je rekla mami. “Povedali bosta na družinskem sestanku.”
“Še nekaj mi povej,” je rekla babi. “Zakaj ne maraš Ajiše?” Vsi smo se zazrli v mami.
“Imela je prazno skodelico,” je rekla mami. Vedel sem, da se ji zdi sumljiva, vendar nisem rekel ničesar več. Popil sem svoj čaj, odrasli pa so hvalili mamin čaj in imeli debato, kako se pravilno skuha čaj. Šel sem malo na stran, kjer je bil odličen pogled na našo hišo. Do mene je prišla Hana.
“Tvoji pa res znajo okraševati,” je rekla.
“Res je!” sem pritrdil. Stopil sem bližje hiši. Zagledal sem se nad sabo. Želel sem gledati nebo, vendar je bila nad nama omela. Kaj naj storim?! Nikoli se še nisem poljubil! Kaj če mi smrdi zadah? Kam daš nos? Potem sem se spomnil na mojega malega debelušnega prijatelja, ki mi je uničil najljubši pulover na prvi dan vrtca. Spomini na to so bili debelušni, vendar je še vedno majhen in okrogel in še vedno ima tiste njegove značilne kratke pepelnato blond kodre. To je postoril takrat, ko sva se učila za kemijo. Od vedno misli, da je Vita, to je visoka punca, ki je seveda vitka in ima medeno blond lase, topel obraz in je najbolj pocukrano dekle, ki sem ga kadarkoli srečal. Igra klavir in je ena izmed najlepših punc na šoli. Baje! Pravijo, da je vame. To zagovarja tudi Alexei, ker je njegova mami njena mala sestrična in mu je podelala, da je vame. Alexei tudi zagovarja, da bi se moral `končno poljubiti in začel deliti svojo lepoto s svetom.´ Njegove besede, ne moje! Iz sanjarjenja me je prebudil stric Filip z krikom.
“Pod omelo sta! Pod omelo sta!” je vpil in se smejal.
“Ne tečnari, Filip,” je vzkliknila mami.
“Pa če sta pod omelo! To je vendar tradicija! Imaš kaj proti tradiciji?!“ je vzkliknil stric Filip. Vedel sem, da mami ne more nič proti tradiciji in da me hoče le zaščititi, vendar je tole neizogibno. Sklonil sem se k njej in začutil njeno sapo.
“Si se že kdaj poljubil?” me je vprašala.
“Nope, ti?”

Hej Metuljčki,
tule imate nov del. Povejte kako se Vam zdi, vesela bom vsake kritike in komentarja ter všečka, če kdo želi, da ga obveščam ali želi biti fen naj pove.
Lysm
Heart