Takole! To je 2. del zgodbe in sem vesela dveh odzivov nanjo. Upam, da vam bo všeč tudi naslednji del. :grin::heart:
____________________________________

Naslednji dan, ko se je Maya zbudila in hotela oditi na zajtrk, je morala biti precej pazljiva. Med starejšima bratoma je še kar divjala igra vojne, Tommy pa je ne sploh tečen in se vedno hoče igrati z njima. Ravno je previdno odprla vrata sobe, ko je zaslišala vzklik: »Rusija napadaaaaa!!!« Mayanje obrnila glavo na desno stran in tam je bil, ves v ščitnikih in obrožen z vodnimi pištolami. Mike. *i*Kdaj bosta že nehala s tem!?*i* si je mislila. Kmalu se je zaslišal še Alex: »Vojaki na položaje!« Fanta sta se zapodila drugi proti drugemu. »Pšššt! Bodita tiho! Tommya bosta zbudila!« Ju je poskusila utišati. A brata je enostavno nista hotela slišati! Vrnila se je v sobo in odprla *i*Dnevnik miru*i*.

*i*Sklenil sem, da se morajo vse vojne končati. (Še posebej vojna Mika in Alexa, ker mi greta na živce s svojo nevednostjo!) Mislim, ljudje ki so v resničnih vojnah umirajo, onadva pa sta starejša od mene in tega ne dojameta. Očitno je res kar pravijo, da na mladih svet stoji. No, zdaj le še na meni. Spremenla bom svet. Gotovo ga bom. Moram ga.*i*



Maya XX


~•~

Maya, tako kot bi moral vsak otrok na svetu, hodi v šolo. Tako je bilo tudi danes. Hodil je v šolo in opazovala stvari okoli sebe... Drevesa, rože in seveda prepirčke med drugim šolarji. Tako jih je bolje spoznala in vedela komu naj zaupa. Opazovanje je kot super moč s katero razkriješ "skrivnosti človeštva".

~•~

V šoli so se kot nalašč pogovarjali o miru. »Ali veste, kaj nas povezuje?« je vprašala učiteljica. Fantje so začeli nekaj govoriti o športu in seveda so se potem skregali kaj je boljše - košarka ali nogomet. Ko so se končno umirili, je dvignila roko Rebeca, ena od Mayinih sošolk. »Moj stric je iz Avstralije in zelo rad gleda Evrovizijo.« pove »Pravi, da nas je včasih glasba združevala. A zdaj že dolgo ne več...«

*b*Veste, to je res. Evrovizija nas je leta združevala v različnih tipih glasbe , zdaj pa je vse (skoraj da) že isto. Vsaka država je pokazala, kar pač zna in ljudje smo uživali v različnih malodijah. Zdaj se zdi, da nihče več ne ceni tako Evrovizije, kakor so jo nekoč. Čeprav so nam pesmi še vedno všeč in Evrovizijo vzamemo resno, se mi zdi , da nihče ne pomisli zakaj to delemo. Ampak res - zakaj sploh je Evrovizija? Ta prireditev je postala del našega vsakdanjika in naj bi nas združevanla in navajala k miru. Vsi naj bi glasovali za državo, ki nam je najbolj všeč , zdaj pa imajo vsi nekaj proti Rusiji in Izraelu in kako ne smejo nastop iti in ne vem kaj še! Smisel Evrovizije se je izgubil. Mi smo je izgubili. Svet se je izgubil. Človeštvo se je izgubilo. Jaz sem se izgubila pri pisanju . Kaj sem že na zadnje napisala? *b*

___________________________________
Kakorkoli ljudje. Upam, da vam je bil všeč ta del, ker sem dobesedno že pozabila kaj sem pisala pred tistim o Evroviziji. :expressionless::sweat_smile: