Ne morem.
Ne morem napisati pesmi.
Preprosto ne morem.
Zdi se, da ves navdih je izginil.
Nekam…
Neznano kam.
Ostali so le občutki, s katerimi sama ne znam.

Zato tale pesem ne bo dobra,
bo le skupek besed, brez smisla in ritma in rim.
Bo le prostor kjer bom počila,
prostor kjer vse bom na plano izlila.

Jezna sem.
Obupana, žalostna in razočarana.
Na koga?
Nate?
Da.
Nase?
Še bolj.
Da bila sem naivna.
Da SEM naivna.
Da moje srce se tako hitro naveže in potem…
In potem to obžaluje.
Izgubi kar sploh ni njegovo.

Zlomi se.

Tiho.
Boleče.
Počasi.

In ne, verjetno sploh nisi kriv ti.
Verjetno so krive moje predstave,
verjetno je kriva želja, da bilo bi ti zame mar.
In morda ti res je, a tega ne kažeš.
Morda…

Morda pa so to spet le utvare.

A zakaj bi se zbudila, če je tako lepo sanjati…?

Pa čeprav se sanje včasih spremenijo v moro.
Kjer jočem in obupujem,
v moro kjer pišem ‘pesmi’ in čakam…
Nekaj pač, še sama ne vem kaj.