Hej hej. Tole je moja prva objava. Upam da vam bo všeč in fulll hvala če komentirate, tudi če vam kej ni všeč. Pa da vam nv čudn, nasledn del pripoveduje druga oseba. Zdej pa uziviteeee
MAINA
Stala sem pred vrati dvorišča. Živčno sem vdihnila in si pogladila unifotmo. V eni roki sem trdno stiskala moj kovček v drugi pa mamino prepoteno roko. Velika, lepa železna vrata so se odprla in z gručo mojih bodočih sošolcev sem stopila naprej na zeleno trato šolskega dvorišča. Velika modra gmota ljudi se je kot ena velika žival premaknila naprej proti jedilnici. Tam sem se počila na prvi viden sedež in dol potegnila še mamo . Ta si je kostanjeve lase živčno zataknila za uho. Ta dan, ta šola je bila gromozanska sprememba, zanjo in zame. Obedve sva s strahom in obenem s navdušenjem čakali na ta nori dan. Zdaj je bil tu, pa nisem vedela kaj naj naredim, jočem ali se smejem. Mama je opazila mojo stisko. Nasmehnila se mi je in rekla: "Vse bo v redu." To sva si obedve želeli. Ampak nisva mogli vedeti, kajne? Isto je rekla pred točno enim letom. Toda nič ni bilo v redu. Še zdaleč ne. Vseeno sem se pogumno nasmehnila in se z lažno radovednostjo ozrla okoli. Na večino sedežev so že sedli dijaki te šole bogom za hrbtom. Njim je seveda bilo lahko. Vsi so se poznali od prej. Tu so imeli prijatelje in partnerje. Jaz nisem imela nikogar. Nikogar ki bi me pogrešal.
Fantje so se suvali in trapasto režali, dekleta pa so opravljala in se hihitala po kotih. To je torej srednješolsko življenje in priznam, da mi ji čisto nič dišalo. Na oder je stopila ravnateljica. Bila je stara toda mogočna gospa z belo obleko in s sivimi lasmi, spetimi v figo. Nagovorila nas je in pozdravila. Začela je razlagati o pravilih in njen govor se je daljšal in daljšah. Ko je končno končala so vsi vljudno zaploskaliZačelo me je siliti na bruhanje in že sem hitro vstala da bi zapustila veliko, zatohlo jedilnico. Toda mami ma je prijela za roko. "Je že v redu pikica. Vem, kako ie." Ampak to je problem. Ni vedela kako je. Nobeden ni