Moje življenje je kot kakšna gledališka predstava. Kdaj pa kdaj je vse skupaj bolj podobno kakšni bedni tv seriji ali dolgočasnemu filmu. Veliko se dogaja in hkrati čisto nič. Toliko je priložnosti, toliko možnosti a hkrati nobene. Scenarij za gledališko predstavo napišejo drugi, jaz samo igram. Pravzaparav to res drži. Nek pisatlej je napisal: ' življenje je zgodba, ki jo pripovedujejo o tebi, ne tista ki jo pripoveduješ sam. Seveda misliš da si avtor ti, a se motiš. ' Verjamem da je vse odvisno od zgolj naključnih dogodkov, ki se mi pripetijo. Vse je odvisno od drugih, saj praktično vodijo moje življenje. Se spomnite, ko sem napisala da ima predstava scenarij? No pomoje gre bolj za imrovizacijo, saj jaz še nevem kakšna je moja vloga v svetu. Lahko vam pa predstavim igralsko zasedbo. Ni prav velika: moja mami, igra vlogo pogumne, neustrašne ženske in še bolj neustrašne, tečne mame; oči igra vlogo zastarelega tečnega očeta,ki se malo pa po malo vsega boji, a je zvest in delaven, velikokrat ne nastopi, saj ga ni veliko doma; moja sestra dvojčica, igra vlogo ukazovalne sestre, drugi pravijo, da mi je zelo podobna a pravzaprav mi ni. In nazadnje sem tu še jaz, pomožna vloga, ki hodi od šole do doma,v glasbeno in domov in pravzaparav ne vem kakšno vlogo imam v mojem življenju. Včasih se počutim res izgubljeno. Nimam veliko prijateljev. Vsaj ne pravih. Prijateljstvo je pomembno, saj imaš nekoga ki ti vedno stoji ob strani. Meni ob strani vedno stojijo knjige. V težkih trenutkih mi zgodbe pomagajo živeti. Tako hkrati živim moje življenje in življenje tistih tisočih oseb. Zanimivo a ne? V eni gledališki predstavi na tisoče drugih.
Life is so much more interesting inside my head.