Bilo je popoldne, sonce je sijalo, ampak jaz sem imela občutek, kot da mi srce bije hitreje kot običajno. Žan me je povabil, naj pridem k njemu domov, ker so njegovi starši pekli pico in je rekel, da bi radi spoznali “tisto punco, s katero se ves čas druži”. Najprej sem se smejala, potem pa sem ugotovila, da je resen, in mi je postalo malo živčno.

Ko sva prišla do njegove hiše, sem si skušala zapomniti vse tiste male nasvete iz filmov – nasmehni se, ne stoj preveč toga, ne govori prehitro. Vrata je odprla njegova mama, z dolgimi lasmi spetimi v figo in z rokami, ki so dišale po paradižnikovi omaki. Takoj se je nasmehnila in rekla: »Ti si Anika! Končno te spoznam.« Objemala me je, kot da se poznava že leta, in moje živčne misli so se vsaj malo umirile.

Njegov oče je sedel v kuhinji, ob veliki leseni mizi, in rezal sir. Dvignil je pogled, rekel: »Aha, torej ti si tista, ki ga spravlja v dobro voljo,« in se nasmehnil tistim toplim, mirnim nasmehom, ki ti takoj da občutek, da si dobrodošel. Žan se je smejal in rekel: »Oči, nehaj,« jaz pa sem bila rdeča kot paradižnikova omaka v ponvi.

Medtem ko smo čakali, da se pica speče, smo se pogovarjali o šoli, morju in koncertih. Njegova mama me je vprašala, če znam peči kaj drugega kot palačinke, jaz pa sem priznala, da sem enkrat poskušala speči piškote, pa so postali trdi kot kamen. Smejala se je in rekla, da bo naslednjič pri meni doma pomagala. Njegov oče pa je ves čas spraševal Žana o “najinem prvem srečanju na plaži”, kot da želi slišati vse podrobnosti.

Ko smo sedeli pri mizi in jedli pico, sem se počutila… varno. Ni bilo več tiste živčnosti, samo toplina in smeh. Žan me je med pogovorom večkrat pogledal in se nasmehnil na tisti način, kot da mi hoče povedati: »Vidiš? Saj sem ti rekel, da boš všeč mojim staršem.«

Tisti večer, ko sva odšla, me je pred vrati njegove hiše ustavil in rekel: »Všeč si jim, veš?« Samo nasmehnila sem se in rekla: »Upam, da tudi jaz njim.« Potem pa sem se zavedla, da je to še en trenutek, ki ga bom za vedno nosila s sabo.