hej guyss, vem da so pocitnice, ampak bojim se, da mene to ne nardi nic mnj nedoslednee:sob: i’m so sorry i really amm:sob::sob: anyways, po petsto petih letih nov dell, haha… IN TO 15.!! ceprov je to kr mal pomilovanja vredno, glede na to, da to zgodbo pisem ze vec kot en let:sob:predlagam, da si kr se enkrat preberete prejsnjega, ker verjamm da ste tko kt jst ze pol pozabl… dons bomo nardil mal ovinka in se posvetil osebnim zgodbam nekaterih drugih likov, ter se tudi podali malo v preteklost. tokrat je na tem delu posebno to, da se bo od zdej naprej dejansko kdaj zgodilo, da bo na par kosckih zgodbe (v tem delu samo enkrat) pripovedovalec vsevedni, torej ne bo iz vidika Scarlett, ampak tko iz nekega splosnega. to se bo zgodil vmes med takilemi odebeljenimi zvezdicami: *b****b*-vsevedni pripovedovalec-*b****b*. okejjj upam da boste uzival lovju guys

************

*naslov**roza*15. JUST A REMINDER, LIFE IS NEVER JUST UNICORNS AND RAINBOWS (for anyone)*roza**naslov*

Vem, da Samuel trpi. To mu vidim v očeh. Pa vendar se nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi mu odpustila. Preprosto ne morem si izbrisati iz misli Alexinega obraza, ko smo ga našli tam v senci šolske zgradbe, in tistega predrznega Samovega smehca, ko je mislil, da mu bom kar odpustila, in ko je ob ugotovitvi, da nima prav, kar stekel. Kako je prosil za odpuščanje samo enkrat, in kako sem ga uro kasneje videla nasmejanega sedeti pri kosilu s svojimi košarkaškimi prijatelji. Kar gnusi se mi.

*b****b*

Rosette je sedela v svoji sobi in stiskala obraz med koleni. Vrata so bila zaprta, luči ugasnjene in zavese zagrnjene, zato je bila v sobi tema. Če bi dobro poslušali, bi lahko slišali pritajeno ihtenje postave, še vedno oblečene v plesno obleko, in če bi jo pogledali v obraz, bi videli, da ima maskaro razmazano po vsem obrazu. Rosette je bila v razsulu.

Potrkalo je na vrata in prepoznala je tri monotone, ritmične udarce na les. Dvignila je glavo. “Odidi, Kit,” ji je uspelo izdaviti, preden je ponovno bruhnila v tih jok. “Tudi prav,” se je zaslišalo iz hodnika, “hotel sem samo preveriti, če si v redu.” In je odšel. *i*Kot da ga zares briga*i*, je pomislila Rosette in zavila z očmi. Toda takoj, ko je glavo spustila nazaj med noge in zaprla oči, si je želela, da bi se spravila iz te sobe, ko je imela priložnost. V trenutku so jo namreč spet preplavili dogodki prejšnjega večera.

Ko jo je Eduard Taylor predvčerajšnjim povabil na božični ples, je bila presrečna. Tip ji je bil všeč že mesece. Priznati sicer moramo, da bi jo lahko povabil nekoliko prej in morda malo bolj dramatično, pa vendar. Še isti večer je šla z mamo kupovati obleko, in iskali sta jo toliko časa, dokler nista našli tiste *i*prave*i*. Bila je čudovita. Če bi bila bela, bi lahko poročna, vendar ni bila. Bila je vinsko rdeča, in mama je rekla, da z Rosinimi črnimi lasmi izgleda spektakularno.

Na noč plesa, torej sinoči, jo je Eduard prišel pobrat v svojem belem Camaru. Ko ju je mama slikala, je Rosette kar žarela. Na plesišče sta prišla točno ob uri in preden jo je zavrtel, se ji je priklonil kot pravi gentleman. Bila je očarana in ni niti opazila, da so mu oči ves čas krožile po dvorani in se le redko fiksirale na njene. Po plesu jo je odpeljal na večerjo v njeno najljubšo francosko restavracijo v mestu (bilo je naključje!), nato pa jo je odpeljal do doma.

Rosette je bila vzhičena, ko je Ed zapeljal na njihov dovoz. Poskrbela je, da so starši že spali, in da Kita še dolgo ne bo doma. Oblekla si je svoje najlepše spodnje perilo in ko je iskala obleko, se je prepričala, da je ni bilo pretežko odpeti. Tako je sedela tam na sovoznikovem sedežu in misli so ji švigale, ko je čakala, da Eduard ustavi motor. Vendar ga ni.

Namrščeno ga je pogledala in opazila, da jo gleda s pričakujočim pogledom. Posvetilo se ji je. *i*Hoče, da jaz naredim prvi korak!*i* Zato je zaprla oči in se nagnila proti njemu. Njune ustnice so se staknile, vrnil ji je poljub in ji z rokami potoval po telesu. Toda kmalu se je ustavil. “Domov grem. Se vidiva jutri,” je rekel s sladkim glasom. Rosette se je spet namrščila. “Vendar… Mislila sem…” “Se vidiva jutri,” je pribil, tokrat z odločnim glasom, in ji pomignil. Zmedena je odprla vrata avtomobila in se opotekla na dovoz.

Še enkrat se je ozrla nazaj in videla, kako je beli Camaro z vso hitrostjo zapeljal izpred hiše. Z roko si je šla v lase in se zmedena odpravila v hišo. Kaj je naredila narobe? Toda ko se je ulegla v sveže postlano posteljo, so temne misli izginile. *i*Se vidiva jutri,*i* je rekel. Torej ne more biti še konec, ne? Mogoče se mu je preprosto mudilo.

Potem pa je naslednje jutro vsa vesela prišla v šolo in pred nosom zagledala Eduarda Taylorja, kako se vsem na očeh mečka s Kiero Hansen, in vsa maskara naenkrat ji je v potokih stekla po obrazu.

*b****b*

Nekaj dni po tistem, ko sem mirila Alex po Samuelovem poskusu opravičila, sem sedela z Meghan, mami in Olive v kuhinji. Jedle smo testenine carbonara in se pogovarjale o življenju. Jake je sedel na tleh in se igral z lego kockami. Ravno smo govorile o situaciji z Alex, ko se je v sobo primajal oči. *i*Primajal*i*, saj je spil že kakšne 7 piv, odkar se je Meg oglasila. Pa ne, kot da je bil prej trezen.

Meg je hitro izpustila mojo roko pod mizo in se vljudno nasmehnila. Jaz nisem premogla nasmeha. Zastrmela sem se v mizo. Mami se je odkašljala, Olive pa se je pod mizo na skrivaj dotaknila mojega stopala s svojim, saj sva obe potrebovali nekakšno tolažbo druga od druge.

Oči je izgledal, kot da se bo samo sprehodil do hladilnika kot po navadi, vendar je, ko je šel mimo Jaka, stopil na lego kocko. *i*Ojoj.*i* Zardel je v obraz in stisnil pesti, nato pa se obrnil k Jaku. Jake ga je uspel le ošiniti s pogledom, ko je že zavpil: “Prekleti OTROK!” Mami je bila že na nogah, a očiju je uspelo nadaljevati. “Kaj je s tabo?! Da takole puščaš ostre stvari naokoli po tleh?! Si zmešan?! Že tvoji *i*problemi*i* so dovolj, in potem še tole?!”

V tistem ga je mami grobo prijela za ramena. “No, no,” ga je karala, medtem pa sva z Olive hitro vstali, vzela sem kozarec iz omare na steni, ona pa ga je napolnila z vodo. Podala ga je mami. Jake je tulil. Mami je očija odpeljala v spalnico in zakopala sem obraz v Meghanin vrat, ona pa me je objela. “Žal mi je,” mi je zamrmrala v lase.

Ko smo pojedle večerjo do konca, sva šli z Meg gor v sobo. Malo sva se poljubljali, potem pa se nama je kar od nikoder utrnilo, da bi lahko šli gledat fotografije iz mojega otroštva. In sva jih. Fotografije mene iz bolnišnice, mene in Olive, mene in babi, fotografije mene prvič na poganjalčku in nato prvič na kolesu.

Potem so prišle fotografije prvega šolskega dne, in nato… Fotografije mami, Olive, mene in… očija. Z malim Jakom v rokah. Njegove obrvi so bile namrščene in njegove ustnice prav nič ukrivljene v nasmeh ob pogledu na tega malčka, rojenega z Downovim sindromom, me pa smo bile preveč nasmejane, da bi to sploh opazile. Ob tej fotografiji je Meghan zastala roka in sama sem se stresla. Skoraj sem že dovolila solzam pridreti v moje oči, a na koncu sem se zadržala. Pomignila sem Meg in fotografijo je odmaknila za ostale, da je razkrila novo. Tokrat se nisem mogla več zadržati. Objela sem se okrog pasu in zahlipala.

Bila je fotografija mene in Eduarda na lanskem božičnem plesu. V noči, ko se je med nama vse začelo. Ko me je ta takrat prelepi mladenič našel na stolu, vso osamljeno in brez volje, in me povabil na ples. Ko sem se počutila, kot bi bila središče sveta. In šele po štirih mesecih na videz zdravega in zvestega odnosa sem izvedela, da me je že vse od tiste prve noči naprej varal s toliko različnimi dekleti, da jih sploh ni več znal našteti. Njegov zagovor, da si je moral “potešiti potrebe, ki si jih z mano ni moral” je situacijo naredil še mnogokrat hujšo.

Meghan je opazila, da se krušim, in hitro je fotografije spustila na tla in me objela. Zgodbo je poznala - razkrili so ji jo moji prijatelji, po tem, ko me je Ed pred nekaj dnevi poskušal povabiti na božični ples. “Tukaj sem zate,” me je mirila, in vedela sem, da je res. Če je Eduard Taylor slab človek, to še ne pomeni, da so tudi vsi drugi.

*********
In imela sem prav. Meghan Reynolds nikoli ni bila slab človek, zato je nisem nič manj ljubila, ko sem takrat, v tistem trenutku, stala in opazovala, kako so njen pepel potresli po parku, in nič manj je ne ljubim tudi zdaj.

*********
Alex je bil bolje, a ne še v redu. Še vedno je zmrznila vsakič ob pogledu na Samov obraz, in še vedno se je vsake toliko časa zaklenil v stranišče in celo uro ni prišla ven. A vendar so bili trenutki, ko je sedel z nami na travi med malico in se smejala, ko je prišel k meni in se pogovarjala z mojo mami, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Res sem ponosna nanj.

Medtem pa se je dogajalo nekaj drugega, preveč megleno, da bi to zares zaznal kdo drug kot naša prijateljska skupinica. Zdaj, ko Rosette, ki je bila vsaj izvirna, nikomur ni težila (nekam odsotna je postala), ostali dijaki niso imeli ničesar novega, kar bi lahko uporabili, da bi se spravljali na druge. Toda slaba stvar je, da so se zaradi tega vračali k staremu materialu, in ni redkost, da se je po hodniku kdaj zaslišalo: “Nigga!” ali pa “Kje si, ta črna?”
____________________________

takole, z rasisticnimi opazkami zakljucujemo tale del zgodbice, da se bomo vsi mal zamislili. upam, da ste sicer cim bolj uzivali, dans sm probala napisat en tak bolj heartbreaking del, upam da mi je ratal hehe, in kaj si mislite o posodobitvi, da mal opisemo se zgodbe drugih likov? lemme know! kot vidite ma tud Rosette svoj lajf, ki ni vedno lahek, in z njeno zgodbo se nismo zakljucli, sam opozarjam. anyways ja hope you had fun reading it in se beremo! tysm ce boste lajkal, komentiral *i*pa tudi*i* povedal svoje mnenje, tut ce ni nujno pozitivno<3

ok byee lysm, vasa piki