hejjj! ful se vm opravicujem ker tok zamujam, fora je da se mi je umes tale del tokrat zbrisu in sm ga mogla na novo napisat da sploh ne morm verjet; *i*reminder: nikol se ne zanašat na osnutke!*i* pa se nism mela tok casa da bi to tok hitr popravla itd., ampak gremo zdej naprej z zgodbo, hihi, spet mau romance <33 ce se spomnete, smo zdj dva mesca po scarlettinem breakdownu in scarlett zacenja izvajat plan proti tem groznem ociju.... uzivite pukijii

__________________________________________________

*roza*6. PLAN*roza*

Ne morem se odločiti, če mi to, da ves čas razmišljam o preteklih dogodkih, pomaga ali škodi. Psihologinja pravi, da je to slabo in da moram to čim prej izbrisati iz spomina, mami pa se zdi, da se počutim bolje, če si jo predstavljam živo, tik ob meni, kot da se ne bi nič zgodilo. Verjamem mami. Mislim, da mi vizualizacija preteklosti koristi, saj se zaklenem vanjo in pozabim na vse ostalo. No ja, razen tistega trenutka, ko se prebudim iz zasanjanosti in me zadene kruta resničnost. Ni je... več...

**********************************

Tisti ponedeljek bi le neopazno prečkala šolski prag, če bi bil dan običajen. Korakala bi od učilnice do učilnice brez da bi gledala predse, za nikogar se ne bi zmenila. Popoldne bi se mirno in tiho, brez ustavljanja pobrala iz šole. Domov bi prišla tiha in redkobesedna, brigala bi se zase in le v sebi potihem preklinjala, ker bi se oči spet napil.

Vendar ni bilo tako. Zjutraj sem se nežno, a lepo naličila. Potem sem izvedla eksperiment (ki je bil v resnici del načrta): na lici sem si narisala mavrični zastavi in na čelo napisala *i*love is love*i*. Moj izgovor je bil čas: bil je junij - pride month. Vendar se je v resnici za tem skrivalo še nekaj drugega, še bolj čarobnega.

Šolsko dvorišče sem prestopala z dvignjeno glavo. Kogar sem poznala, sem ga pozdravila, in kogar nisem, sem se mu nasmehnila. Vsi so me presenečeno gledali, tako zaradi poslikave obraza kot zaradi moje samozavesti in prešernosti. Na tej gimnaziji leta sem sprva veljala za zasanjano, kasneje vase zaprto fazanko. Dnevi, kot je bil ta, so bili redki. A zdaj? Nič več.

Nestrpno sem poslušala uro matematike, filozofije in ravnateljičino zasebno predavanje glede poslikav obraza. Iskreno mi je bilo vseeno. Ignorirala sem jo. Do malice mi je še enkrat poslala strupen pogled, a mi ni nič naredila. Pa tudi če bi mi.

Končno sem dočakala odmor za malico. Zanalašč sem se na hitro znebila prijateljev (kar malo slabo sem se počutila) in odhitela proti izhodu. Postavila sem se ob rob hodnika in čakala. Mimo je hodilo na milijone dijakov in mislila sem, da sem jo že zgrešila ali da je sploh ne bo. Preden se je prikazala, sem se že skoraj potrto obrnila in odšla. Končno sem jo le zagledala. Ozirala se je naokoli, kot bi nekoga iskala. Skremžila se je. Potem pa je zagledala mene. Rahlo so se ji zasvetile oči in pohitela je proti meni preko hodnika.

"Hej, Meghan! Ravno tebe sem iskala!" "Res?" se je začudila. "Jaz sicer nisem iskala ravno tebe, brez zamere, ampak kljub temu sem te vesela! Zakaj pa si me iskala?" Nasmehnila sem se. Na srečo sem imela razlog še od zadnjič, tako da me vprašanje ni presenetilo. "No, moji prijatelji so spet izginili - kot vedno - in sem se spraševala, če bi ponovili druženje od zadnjič, s to razliko, da tokrat jaz tebi plačam hrano. Poznam namreč eno take-away korejsko street food restavracijo, takoj za vogalom je. Pogosto grem tja in je reees dobra. Tudi če še nisi jedla korejske hrane," sem pristavila. "Ah, kje pa," je zanikala, "obožujem korejsko! Pravzaprav me čudi, da je nisem že poznala." Bila sem strašno navdušena. Takoj sva se odpravili.

************************

Težko se zadržujem, da se zdajle ne bi zjokala. Obujanje spominov nanjo ni lahko delo, veste. Vseeno pa je bil to strašno pomemben trenutek za najin odnos, zato vam ga pač moram opisati.

***********************
Jedli sva. Delili sva si velik bibimbap in XL boba tea z dvema slamicama. Še *i*poleg tega*i* sva imeli vsaka svoj corn dog. Klepetali sva, se smejali in tračali sošolce na travniku pred šolo. Dolgo sva se že pogovarjali same nesmiselne stvari, zato me je skrbelo, da ne bova prišli do moje načrtovane teme in bo načrt propadel. Končno se je zgodilo.

Zgodil se je kratek trenutek tišine - čakala sem. In potem sem videla, kako se ji delajo rahle gubice na čelu, preiskujoč pogled v njenih rečnih očeh. Videla sem, da razmišlja. Potem je ošinila moja lica. Oči so se ji zasvetile. Potem je zardela. Kakšna zanimiva paleta občutkov za pol sekunde, res. Naposled je spregovorila. "Hej, če nočeš govoriti o tem, ti ne treba odgovoriti, samo zanima me, ampak glede mavričnih zastavic na tvojem obrazu..." Uf, saj sem si želela, da se pogovarjava o tem, ampak tole ni zvenelo ravno obetavno, *i*res upam, da ni homofobna,*i* sem pomislila in se stresla, a sem se jo vseeno odločila poslušati. Hvala bogu (aja, drugače nisem verna, le tako rečem). "No, zanima me samo, ali si, saj veš... ali pripadaš tej skupnosti? Ali je to le zaradi prijateljev?" Ni izgledala zaskrbljena, le rdeča je bila kot paradižnik. Bi to lahko bil dober znak? "Hm, ja, sem panromantic asexual - saj veš, romantično me privlačijo vsi, spolno nobeden? Ha, zdaj ko pomislim, je to kar ironično, haha... Tega sicer ne skrivam, kljub temu pa ne trosim vsenaokrog. Moji prijatelji vedo," sem dodala, ampak ko zdaj pomislim, se to sliši bedno. Saj je tudi ona bila moja prijateljica? Joj, kaj sem govorila! Šla sem si na živce, saj sem bila živčna, ker je trenutek končno prišel.

"Pa ti?" Spet je zardela in srce mi je poskočilo. *i*Ni homofobna!*i* "Hm, no, ja, tega sicer nihče ne ve, ampak imam občutek, da tebi lahko zaupam." *i*O. Moj. Ljubi. Bog! Pomagaj mi!*i* "No, veš, jaz sem... jaz sem..." Začutila sem, da rabi mojo podporo. "V redu je, če ti je težko. Čisto te razumem. Pri meni je bilo tudi tako," sem jo pomirila. Globoko je vdihnila. "No, prav, torej jaz sem... jaz sem lezbijka." Zavedala sem se, da bi ji morala stati ob strani, ampak v tistem trenutku sem zavriskala. Ne hecam se, *i*zavriskala*i*! Kako grozno od mene! Kar skočila sem na noge, vesela, da bolj ne bi mogla biti, se smejala, se jokala, in začela rahlo poplesovati pred vsemi. Meg me je pogledala, kot da se mi meša. A bila je rdeča. Rdeča, da bolj še ni bila. Vstala je še ona in zavriskala z mano. Se smejala z mano. Se jokala z mano.

*i*Poplesovala z mano.*i*

******************
Spominjam se tega trenutka, tako živo, da sem začela vriskati še sama. Se smejati še sama. Jokati še sama.

*i*Poplesovati še sama.*i*

******************
Takrat mi je bilo kristalno jasno, da sem tudi jaz njej všeč. Kar naenkrat sva opazili, da ni okoli naju več nikogar in ena od naju, ne vem več, katera, je pogledala na uro. Zamujali sva! V tistem trenutku je začelo še deževati. A bilo nama je vseeno. Stekli sva proti stavbi, nasmejanih obrazov, rdečih lic, in bilo nama je vseeno.
________________________________________________________

hvala! hvala, hvala, hvala! hvala, ker si prebral se eno od mojih zgodbic. se enkrat mi je zou za zamudo in upam, da ste uzival <333 rada vs mam in kot vedno bom vesela komentarckovv in srckovvv <33 hvala in sori se enkrat! lyyyy