hiii! koncno so pocitnice in bom loh bolj redno objavljalaa <33 komi cakam!! torej. zgodba. KR SEDMI DEL JE ZE!!! tokrat vas morm mal bolj opozorit, saj se v tem delu to bolj pogosto dogaja. torej: *i*zgodba pogosto prehaja iz preteklosti v sedanjost. zvezdice so znak za preskok. v tem delu pa se enkrat tudi zgodi, da se en kratek del med zvezdicami ne dogaja niti v sed. in niti v pret., ampak je pac splosen opis nekega pojma. ce vas tole prevec mede, mi napisite v komentarje pa vam po odstavkih razlozim, kdaj se kaj dogaja.*i* uglavnem uzivite in full se vam zahvaljujem za vso podporo <3
__________________________________________________________

*roza*7. DEKLIŠKI VEČERI*roza*

Ugh, sovražim se. Kaj me je pičilo, da vam grem opisovati celo zgodovino najinega razmerja, če vem, da me to popolnoma vrže iz tira? Še posebej danes, ko smo imeli pogreb, se počutim grozno. Bilo je... neverjetno. Za danes sem že čisto dovolj razmišljala o njej, in lahko bi si vzela pavzo. Ampak ne, tu ste vi, in če sem začela, bom tudi končala, ker se spodobi itd., in tako se takoj, ko pridem domov, zaprem v sobo, se uležem, si jo predstavljam ob sebi, da bom to lažje opisala, globoko vdihnem in...

******************
Predstavljam si, da vas razganja od pričakovanja, in to precej razumem, saj je takrat tudi mene. Ko sem tekla proti učilnici, sem se tudi jaz spraševala, *i*Ali si to samo mislim, ali je res, ali sanjam, ali si to samo narobe predstavljam? Sem v njeni glavi jaz še vedno le njena prijateljica? Ali pa mogoče res... še nekaj več? Sem njena punca - sva zdaj skupaj? Aghhh, kaj se dogaja?*i* A poleg tega roja vprašanj je bilo tam še nekaj. Preveval me je topel občutek *i*sreče*i*. In v tistem trenutku, ko sem se posvetila temu občutku, me drugi niso več skrbeli.

Vstopila sem v učilnico in dobila flashback na prvi šolski dan, ko sem po srečanju z Meg odvihrala v učilnico (in zamujala), ko me je učitelj neodobravajoče ošinil, ko sem hladno odkorakala v svojo klop, ko me je Con od spredaj vprašujoče pogledal. Tokrat je bilo skoraj enako, samo da je bila zdaj pred katedrom druga učiteljica in da me je od spredaj pogledala neka druga sošolka, in to ne vprašujoče, ampak zaničevalno. Le zavila sem z očmi in se tokrat lepo opravičila profesorici, z izgovorom, da me je v parku ustavila mama, da bi mi predala ključe, saj je popoldne ne bo doma, jaz pa tega nisem vedela in jih nisem vzela. Verjela mi je in moram reči, kar dobro sem se spomnila!

Po konce ure sem odhitela in medtem hotela pisati Meghan. Saj sploh ne vem, kaj sem ji hotela napisati, ker ji tako ali tako nisem - ugotovila sem, da sploh nimam njene številke! Niti njenega snapa. Malo žalostna sem se kar odpravila na naslednjo uro, saj sem vedela, da bom spet zamudila pouk, če jo bom poskusila najti.

Čez cel dan sem obupala in se prepustila osamljenosti. Popoldne me je Sarah povabila na sok, a sem potrto odklonila. Vedela sem, kaj bodo počeli: pili kokakolo in najverjetneje tračali o najnovejših šolskih spletkah. To se mi, čisto iskreno, ni niti najmanj ljubilo. Želela sem se zavleči pod odejo. In spati...

***************
Zbudi me mami, ki mi je prinesla, kar sem zahtevala iz trgovine. Olajšano zavzdihnem, da se bom končno lahko malo sprostila, ona pa se usede zraven mene in me boža po laseh. Potem me povabi dol, in ker se mi zdi, da hoče, da jem ali se pogovarjam ali nekaj, odklonim. A k sreči imam jasnovidno mami. Potolaži me, "Nič ti ni treba jesti, ni ti treba govoriti, ni ti treba biti dobre volje. Pridi dol, imele bomo dekliški večer." Tega se razveselim. Že dolgo, pravzaprav odkar je Meg umrla, nismo imele dekliškega večera. "Jake bo prespal pri prijatelju, Olive pa že pripravlja vse potrebno," še doda mami, in zdaj me neha skrbeti. Ampak... o, šit, moram nadaljevati z zgodbo!

*************
Dekliški večeri so večeri z mojo mami in sestro Olive. Delujejo, kakor si tisti večer želimo - a vedno vključujejo film, ogromno hrane, stiskanje na premajhnem kavču in jokanje. *i*Veliko*i* jokanja. Če nam paše, se pogovarjamo, ali se pred tem druga drugo naličimo, ali skupaj pripravimo večerjo. Včasih jokamo od žalosti, včasih od veselja, včasih kar tako. Včasih se samo smejimo. Včasih obujamo spomine in gledamo kakšne otroške risanke, ki v nas prebudijo nostalgijo. Včasih gledamo romantične, tragične ali kriminalne filme, ali pa bingeamo celo serijo. So vglavnem druženje žensk v naši družini, ko poskrbimo, da moških ni v bližini in da imamo dovolj hrane. In prav prvič smo tak večer imele tisti dan.

***********
Prišla sem domov, še vedno jezna nase, ker nisem imela Meghanine številke. Kot sem že rekla, sem se hotela le uleči in spati. A me je pred tem prešinilo, da bi pa mogoče pomagal pogovor. Nisem imela volje, da bi vstopila v spalnico staršev, saj sem vedela, da bo tam tudi oči. Napotila sem se v Olivino sobo. Imela sem veliko srečo, saj sem slišala, da je v sobi tudi mami. Nekoliko sem se razvedrila in se pripravila, da jima povem, kako je šlo, in...

Vstopila sem v sobo s pol-nasmeškom. Mami me je na kratko ošinila, se mi potrudila nasmehniti, a takoj, ko se je obrnila nazaj k sestri, ji je narejeni nasmeh ponovno zamrl. Šele takrat sem videla, da z Olive nekaj ni v redu. Psihično. Mami jo je tesno objemala, sestrin obraz pa je bil prepreden s solzami. To in mamin "Saj, je v redu, miška, v redu je," me je kar malo prestrašilo. Nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem kar stala tam. Šele iz stavkov "Ni konec sveta...", "Mami! Ja, je! Vse do zdaj sem imela same petice!" in "Saj boš popravila, ne bodi no tako črnogleda," sem razbrala, da je dobila slabo oceno. Skočila sem k njej in jo objela prek ramen. Stresalo jo je silovito ihtenje. Mami me je končno pogledala, obraz je imela zguban od skrbi. "Pa ti, miška? Kako je šlo?" Pozabila sem, da nimam nobene potrditve in Meghanine telefonske, spomnila sem se le malice v parku in obraz mi je zažarel. Mamin obraz je spreletel rahel nasmeh in v očeh se ji je zrcalila sijajna zamisel.

"Punci, vesta, kaj? Oči je peljal Jaka na rojstnodnevno zabavo in še nekaj časa ju ne bo. Spravimo se dol in si pripravimo najboljšo žensko večerjo, kar jih je videl svet! Pojedle bomo in se pogovorile o planih za naprej. Potem se bomo skupaj stisnile na kavč, si napolnile mizo s prigrizki za nujne priložnosti, in se ob filmu pošteno zjokale. Bosta videli, takoj se bosta počutili bolje! No, Scarlett, ti se sicer očitno že, ampak sigurno ti ne bo odveč, ne? Ali si imela kaj v načrtih?" Ob njenem predlogu mi je zaigralo srce. Slišalo se je prečudovito! Hitro sem odkimala, češ, nič nisem imela v planu, in ošinila še sestro. Končno se je malo pomirila in videti je bilo, da ji je ideja všeč.

Kasneje sem jima povedala, kako se je iztekel plan, in bili sta navdušeni. Pomirili sta me tudi, da se mi nikamor ne mudi in da bom potrditev dobila, ko bo čas, ampak da se zaenkrat vse skupaj zdi zelo obetavno. Po prejokanem filmu sem se dobre volje odpravila spat, odločena, da naslednji dan dobim številko in da ne bom obupala.

*****************
Tako, mislim, da je bilo dosti za danes. Po čudovitem dekliškem večeru se odpravim v posteljo in mislim...

...nanjo.
_____________________________________________________

tako, pa smo ze pri koncu sedmega dela! ne morm verjet. uzivite v pocitnicah in hvala za vase branje!!
vasa piki:kissing_heart::kissing_heart: