Z mojim kužkom se sprehajava po cesti.Ob nogi mi živahno ,kot bi poskakoval hodi majhni shih-tzu.Je karamelne barve s kančkom bele in njegova dlaka je vedno malce skuštrana ter stoji pokonci kot bi ga stresla elektrika.Zdaj je že temno in v soju uličnih svetilk greva mimo Srednje gradbene šole.Vzunaj je še vedn nekaj delavcev ,ki opravljajo dodatno delo,saj se je pouk ob sedmih zvečer že zdavnaj zaključil.Vedno se sprašujem zakaj so v majhnem naselju med travniki,kmetijami in navadnimi hišami ,pet kilometrov stran od mesta zgradili ravno to šolo.V naši okolici bi bolj potrebovali kaj drugega.Jaz pa tako ali tako še vedno obiskujem osnovno.Toto , moj kuža se s sprednjimi tačkami hoče dotakniti ograje.Ja šola ima okoli in okoli pol metra visok betonski zid iz njega pa lesene deske ,med katerimi je ravno toliko prostora ,da lahko vidiš na dvorišče.Med hojo opazujemdelavce v sivih delovnih hlačah kako mešajo beton in premikajo deske lesa v neki stari zarjaveli samokolnici.Še vedno hodiva,zdaj sva že na poti med gozdom in ulico s črno-belimi hišami.V vsaki od njih gori luč in vidijo se sence ljudi ,ki morajo biti noč in dan pripravljeni na to ,da nas doseže kakšna hibridna bomba (kot so mi razložili starši)iz sosednjih drav v katerih poteka vojna.V zadnih dneh so se pomaknili zelo blizu mej naše države.Vedno me je zato kar predsej strah ko grem ven.Sklonim se da poberem Totov kakec,v tem trenutku pa se zasliši zvok sirene.V meni se pojavi nenaden preplah .Tečem kakor hitro me nesejo noge.Delam gromozanske korake in spodbujam Tota ,ki ni dober tekač.Vrata SGŠ se na steaj odprejo da bi lahko vsi pravočasno v 10 minutah našli zavetje v njej.Kje je moja družina, pomislim ,a ni časa da bi jo iskala.