KAJA ADAMS
Sklenila sem, da bom pisala Čarovnitom. Ta ideja me je obšla včeraj, po razgovoru s kraljem. Vzamem list papirja in začnem pisati:
Dragi Čarovniti! Včeraj sem izvedela nekaj, kar me je zelo pretreslo. Nujno vas potrebujemo v vojni. Dnes gremo na reševalno akcijo, dobimo se pri našem porušenem štabu. Upam, da se vidimo, K.A. Upajmo, da bodo prišli.
No ja, na reševalno akcijo gremo. Rešiti moramo naše Zmaje elementov (Angeli imajo krilate samoroge), ki so jih ugrabili Angeli zato, da bi imeli oni premoč nad nami. Hope se je sestavila, tako da je zdaj tu in gre z nami. Do njihove utrdbe bomo prišli z navadnimi zmaji, takšnimi, ki se jih da jahati, a še vedno imajo različne moči. Moj, na primer, je Vodni zmaj (oziroma zmajka) in bruha vodo.
Počasi odidemo iz naše sobe, jaz, Hope, Lili, Gal, Žiga in Jan. v garderobo, kjer se po navadi preoblačijo vojaki. Vsak dobi svojo vojaško uniformo, moja je modre barve in se preoblečemo (vsak v svoji kabini, da smo si na jasnem). Ko smo preoblečeni, v sobo vstopi kralj. "To je res zelo pogumno od vas," nam reče, "čeprav nisem najbolj navdušen nad tem, da v boj pošiljamo otroke. Pa ne me narobe razumeti, le zelo mladi ste še in nočem, da bi se komu od vas kaj zgodilo." "Dajte no, gospod, zamahnem z roko, "vse bo v redu." Kralj pokima, nam zaželi srečo in odide ven. Vrata na nasprotni strani garderobe, kjer je odšel ven kralj, se odprejo. Nekakšna velika garaža, pred nami vidimo naše zmaje. Vsak se usede na svojega in počasi zletimo v zrak. "Čakajte," ustavim prijatelje, "se komu sanja, kje je to?" "Zemljevid imam," odgovori Jan. "Okej," zavzdihne Hope. Odletimo proti zahodu, kjer sonce ravno zahaja. Letimo nad morjem in razgled je prečudovit. Pri sebi imam svoj meč, če nas slučajno kaj preseneti. Moramo priti v trdnjavo Angelov, kjer imajo naše zmaje. "Hej, folk," zavpije Hope, "nevihta bo!" Prav ima. Na nebu se zbirajo temni oblaki, kot da bi v Angeliji vedeli, kaj nameravamo. Nenadoma se vse tako stemni, da komaj kaj vidim, in naslednjo sekundo se vse razsvetli zaradi strele in oglušujoče zagrmi. "PAZITE NA STRELE!" zavpijem, čeprav brez potrebe. Nenadoma jih je toliko, da bi človek pomislil, kot da se je znašel v kakšni beli sobi. Z zmaji se izmikamo strelam, krožimo, delamo lupinge itd. Nenadoma začutim nekaj, nekaj kot znak... Nenadoma si izberem eno točko in tam odmaknem morje. In zadanem, tam je luknja, ki vodi brezno, katero je iz kovinskih sten. Na stenah se vidijo kolesca. "HEJ!" zavpijem, "TJALE DOL!" Vsi se poženemo z zmaji navzdol in v luknjo, za mano, ki sem zadnja, pa se morje pomakne nazaj in nastanejo vrata iz vode. Pristanemo na tleh in se ozremo naokoli. Prišli smo v nekakšno sobo iz kovine, tokrat je stena gladka. Tla so vlažna, pred nami pa je predor. "Skrijmo zmaje tu," zašepeta Jan in zmaji uporabijo svojo moč in se naredijo nevidne. Če se bo kaj zgodilo, bodo to že povedali. Počasi stopamo naprej po predoru, naši koraki pa odmevajo po predoru. Hodimo v vrsti, ko pridemo do vogala, pa nas Gal, ki je prvi v vrsti, ustavi: "Šššš, nekaj slišim." Pozorno prisluhnem in slišim glasove, ki se pogovarjajo. "Stražarji," zaječi Lili. Eden je to slišal in počasi prihaja v našo smer. Pripravljena sem na vse. Stražar nas pogleda in mi planemo nad njega. Še dobro, da so samo trije in hitro jih spravimo v nezavest. Hope jim na hitro zaveže roke, noge in usta, da ne bi bili preglasni, ko se zbudijo. "Pojdimo, hitro," rečem in zdaj tečemo. Po kratkem drnecu po predoru pridemo v veliko sobo, kjer je veliko kletk. V njih ni ničesar. "Zmajov ni tu," se začudim, "če bi bili, bi jih videli, Demoni jih lahko vidimo, tudi če se naredijo nevidne." Odidemo naprej in pridemo v sobo, kjer je očitno laboratorij. Tu ni zmajev. Stečemo naprej in pridemo do okroglih kovinskih vrat, kot, da bi bil zadaj sef. "Koda je 2020," reče Jan, "saj uganka pravi, da je to peklensko leto. Zdaj vemo, zakaj." Vtipkam 2020 in vrata se odprejo. No, tu pa so zmaji! Stopimo naprej in naštejemo vse štiri, vse osnovne elemente: Zmaj vetra, Zmaj narave, Zmaj Vode in Zmaj ognja. "Kje sta pa še druga dva?" vpraša Lili. "Najbrž imajo svetlega in temnega drugje, posebej," reče Žiga. Zdaj gremo osvobodit zmaje, jaz grem k vodnemu in s ključem, ki visi na obroču, odprem kletko. Ta zmaj je čisto drugačen od navadnih, izgleda kot, da bi ga kdo narisal z modro in ne bi pobarval. Kot duh izgleda. Nenadoma me napade. "KAJA?!" zavpije Lili, zmaj pa me tačas že podere na tla. S sapo, ki mi je še ostala, izustim nekaj besed v jeziku, ki ga govorijo ledeni in vodni Demoni. Tako se pogovarjamo s takšnimi zmaji. Tale zmaj ni vedel, da jih bomo rešili. Zdaj pa to ve in takoj stopi dol z mene. Vstanem, ko drugi reostale zmaje. "KAJ JE BIL TA KRIK?!!" zaslišimo glas. Prestrašeno se spogledamo. Kaj pa zdaj?
********************************************************************************************************************************************
Evo, nov del! Upam, da vam je všeč, in hvala vsem, ki berete mojo zgodbo!
Lp in ostanite zdravi, Kattie :headphones::guitar: