HEJ! Tuki je nov del. Upam da vam bo všeč. Tale je malo krajši.


3. POGLAVJE:
ZOYA

Zbudim se ob 5.54. Za zbujanje nikoli ne potrebujem budilke. Ne vem zakaj a moje telo se normalno zbudi ob šestih. Medtem ko se Juli ne zbudi še ob budilki. Oh ta punca. Hitro se oblečem v kratke hlače in kratko majico. Skozi vrata stopim v tekaških supergah in začnem z jutranjim tekom. Tečem vse do parka kjer se na eni od klopic malo raztegnem in naredim nekaj vaj, tako kot vsako jutro. Nato se za nekaj minut usedem na klopco in si ogledam ljudi in kolesa ki se premikajo po parku. Potem grem nazaj domov kjer si skuham kavo in pojem jagode z jogurtom. Nisem ravno dobra kuharica. Pač znam skuhati kavo in speči jajca na oko, kakšni makaroni bi še šlo to pa je pomoje večina stvari. Juli je med tem pri kuhanju naravnost izvrstna. Ko ona prespi pri meni, ali jaz pri njen zna pripraviti res dobre prigrizke. Ko pospravim za sabo, grem v kopalnico si umiti zobe in se stuširati. Preoblečem se v kavbojke in jopico, preden pa stopim skozi vrata pa pustim mami listek na mizi, zraven pa termovsko z vročo kavo. Budilko sem ji nastavila ob pol devetih saj vem da ima ob desetih pomemben sestanek. Čez manj kot minuto stojim pred vrati Juline hiše. Pozvonim. Vrata mi odpre njen oči. »Živjo, Zoya. Kar stopi naprej.« me pozdravi. »Dobro jutro« rečem in stopim naprej. »Juli, Zoya je tukaj!« Glasni koraki se zaslišijo in pred sabo zagledam svojo prijateljico. »Nekdo pa se je danes polil z ličili.« rečem sarkastično. Juli, se že maže z ličili. In to še kar pogosto. »Saj se hecam, zelo ti paše.« rečem, ko zagledam njen pogled. In resno mislim. Večina punc v našem razredu, se liči in iskreno večini ne paše. Brez zamere, ampak resno mislim, da se Juli zna res lepo urediti. »Adijo mami in oči!« ju pozdravi, nato pa se odpraviva do šole. »In kako je bilo z Mattom včeraj?« vprašam po kratki tišini. »Umm normalno. Tako kot vedno« pogledam jo. Nasmehni se mi z utrujenim izrazom. Že hočem povedati kaj si mislim o njem, ko me ustavi. »Prosim ne. Vem kaj boš rekla.« prikimam ji. Do zdaj sva se obedve navadili da si velikokrat bereva misli. Da bi spremenila temo mi Juli reče: »Mislim, da je g. Patronič vate.« »O dej nehi! To si si ravnokar izmislila!« » Ne pa ne! Res mislim tako!« Jaz zavijem z očmi, ona pa nadaljuje. »Vedno te gleda, pogovarja se večino ure s tabo, pa tudi velikokrat te pokliče po koncu ure. In ne. Ni zato ker si tako pametna. Včeraj sem si ga ogledovala. Z Heleno se ne pogovarja pol toliko kot s tabo.« Julijan Patrovič je naš nov učitelj za matematiko. In Helena je najina sošolka. Je odličnjakinja a me iz neznanega razloga sovraži. Juli verjame da zaradi tega, ker sem dobra v šoli brez posebnega truda. »Tudi če bi bilo to slučajno res, kar ni, jaz nisem v njega.« rečem in s tem dam vedeti Juli, da sva končali s to temo. Med tem časom sva se se že približali šoli. Pred veliko belo stavbo se je počasi zbiralo veliko ljudi. Z Juli stopiva noter ravno ko so se odprla vrata. Kot ponavadi se je usulo na desetine ljudi po hodniku . Odpraviva se do oddelka omaric 9.b. V čisto desni omarici sva bili že devet let. Preobujeva se in odhitiva v razred.