Ko so se približavale pisarni kraljice niso rekle več nič. Namreč bližje kot so bile, več je bila napetost okoli njih.
Ozračje je prevevala čudna energija, nekaj česar si nobena od njih ni znala pojasniti. Siara je čutila ščemenje v konicah prstov in točno to jo je vedno znova, ko se je hotela obrniti in se napotiti k učilnici geografije priganjalo naprej. Da izve odgovore o svojem bratcu. Vedela je, da je vse skupaj povezano s kraljico. No, pravzaprav je bolj sumila ampak prizadevala si je, da bo ugotovila kaj je s tisto sobo, katere se vsi bojijo. In dobila brata nazaj.
"Kaj boš rekla kraljici?" Jo je iz razmišljanja prebudila Aelyn.
"Ne vem" je priznala in skomignila z rameni.
"Ampak se bom že spomnila nečesa"
Darbie je bila za spremembo od ponavadi tiho. Ni se pritoževala, pokala vicev ali komentirala dogajanja. Bila je tiho. In strmela v tla.
"Zakaj si tako tiho?" Je Aelyn vprašala in Siara se je zdrznila pa čeprav je vedela, da vprašanje leti na Darbie.
"Ne vem" je tiho rekla Darbie in pogled še vedno upirala v tla.
"Ja pa veš" je vrtala Aelyn in Darbie je postajala vse bolj nervozna.
"Vaju se to ne tiče" je rekla in z nogo močno butnila ob tla.
Potem bi rekla več nobene in tudi dekleti nista več spraševali. Po prehojenih kar precej hodnikih so obstale pred že znanimi vrati. Siara je tiho je potrkala in čakale so. Nič. Še enkrat je potrkala, tokrat malo glasneje. Spet nič. Ni več trkala. Zdaj je tvegala in vrata odprla. In kraljica je sedela za mizo. Zatopljena je bila v neko sliko ampak, ko je opazila dekleta jo je porinila v predal in se jim posvetila.
"Kaj želite dekleta?" Siara se je najprej obotavljala ampak potem, ko jo je Darbie s komolcem sunila v trebuh je spregovorila.
"Ko sem prišla sem sta mi odvzeli bratca. Danes se mi je zazdelo, da sem ga slišala. Bi ga lahko videla?" je vprašala.
"Kot prvo, reci mi vaše visočanstvo" vse tri so pokimale in iz vljudnosti strmele v tla.
"Kot drugo, tvoj bratec je na varnem in lahko ga boš videla še pred spomladanskim plesom" nasmehnila se ji je.
"Spomladanskim plesom?" Siara je kar zažarela.
"Ti bosta dekleti vse povedali. Glede brata pa bi te nekaj vprašala. Ali si ga kdaj slišala govoriti?" Siara je zazijala. Starši so ji - ko jih je še imela - govorila, da je nem. Da zna le jokati. Kraljici je le odkimala.
"Zdaj govori" še enkrat se ji je nasmehnila.
"In hodi. Koliko pa je star?" jr vprašala kraljica in Soara ji je vrnila nasmeh.
"Še malo pa bo dopolnil tri leta, vaše visočanstvo" ji je odgovorila in potem po dovoljenju kraljice odšla skupaj z dekleti. Potem so se ločile - ona se je odpravila k učilnici, oni dve pa v dom po stvari.
Joon je cele pol ure, ko je imel čas iskal Siaro. Hotel je pojasnilo. Saj ni ljubosumen kajne? Ali pač? Želel je z njo razjasniti stvari. Toda nje ni bilo nikjer. Ni je bilo v dekliškem domu, ne v glavni dvorani ali knjižnici in niti zunaj na vrtu gradu. Ko je preiskal vse potencialno možne lokacije je obupal in se napotil proti učilnici geografije. Bil je edini, saj je bilo še deset minut do začetka pouka. Ko ni vedel kaj početi, je iz police potegnil knjigo. Zgodovina otoka Zenobiele. Skomignil je in se s knjigo v roki odvlekel za mizo.
Iz knjige je najprej odpihnil prah, ki se je nabral na knjigi. Očitno že zelo dolgo ni bila uporabljena. Nato je previdno odprl knjigo in prebral naslov. Vilinci. No to je bilo nekaj s čemer se bo zaposlil. Začel je brati.
Vedel je, da vilinci obstajajo le v mnogih zgodbah in legendah. Najbolj znana je legenda o bitki med tetrioni in angeli, ki jih zmagi na proti vodi vilinka. Zenobia. Po njej je poimenovan otok in skupno ozemlje klanov. Pravzaprav je otok poimenovan Zenobiela, ker so pred časom, ko še ni bilo klanov menili, da ni varno, da se otok imenuje tako. Privabljal naj bi tetrione, ker naj bi bila vilinska kri, srebrna kri čarobna in tetrioni so se hranili z njo.
Joon je ravno prebral poglavje o vilincih, ko je zaslišal korake.
"Kaj bereš?" Zagledal je vitko postavo in prelepe modre oči. Bila je Adeline.
"Kaj počneš tukaj?" Nasmehnil se je in ji podržal roko, ter jo nato nesel k ustnicam in lahno poljubil.
"Z mamo sva prišli na obisk" vrnila mu je nasmeh in se mu zazrla v oči. Adeline je bila hči vladarja Wildye, celine prek Onlynskega morja.
"Ampak res me zanima kaj bereš" knjigo je obrnila proti sebi in glasno prebrala naslov.
"Zgodovina otoka Zenobiele" Joon je pokimal in se poredno nasmehnil, ko ji je spretno izmaknil knjigo iz rok.
"Ravno sem bral o vilinih. Precej zanimivo" ji je odvrnil in knjigo trdo spustil na mizo.
"Ššš, da ne bodo slišali tetrioni" se je namuznila Adeline in se delala zgorženo.
"Ojoj saj res. A si kje kakšnega videla?" Se je zgoroženega delal še Joon in se naslonil na mizo češ, da ga je novica pustila brez zraka. Nato sta se spogledala in prasnila v smeh. Nato sta - še vedno gledajoča drug drugega - padla drug drugemu v objem. Joon je staro prijateljico presneto pogrešal in, ko ga je presenetila s prihodom je iz misli končno pregnal Siaro.
Siara pa je izza priprtih vrat opazovala dogajanje.
Končno je tukaj novi del. Upam, da se niste preveč načakali. Obljubila sem, da del izide včeraj ampak nisem imela volje in lenoba je zmaga. Zato pa je današnji del malo daljši. Upam, da ate uživali.
Ps. Pravilno se zapiše Aelyn, ampak pri kakšnih prejšnjih delih piše Aelin. Naj vas to ne zmede, ker sem se zmotila.
Ozračje je prevevala čudna energija, nekaj česar si nobena od njih ni znala pojasniti. Siara je čutila ščemenje v konicah prstov in točno to jo je vedno znova, ko se je hotela obrniti in se napotiti k učilnici geografije priganjalo naprej. Da izve odgovore o svojem bratcu. Vedela je, da je vse skupaj povezano s kraljico. No, pravzaprav je bolj sumila ampak prizadevala si je, da bo ugotovila kaj je s tisto sobo, katere se vsi bojijo. In dobila brata nazaj.
"Kaj boš rekla kraljici?" Jo je iz razmišljanja prebudila Aelyn.
"Ne vem" je priznala in skomignila z rameni.
"Ampak se bom že spomnila nečesa"
Darbie je bila za spremembo od ponavadi tiho. Ni se pritoževala, pokala vicev ali komentirala dogajanja. Bila je tiho. In strmela v tla.
"Zakaj si tako tiho?" Je Aelyn vprašala in Siara se je zdrznila pa čeprav je vedela, da vprašanje leti na Darbie.
"Ne vem" je tiho rekla Darbie in pogled še vedno upirala v tla.
"Ja pa veš" je vrtala Aelyn in Darbie je postajala vse bolj nervozna.
"Vaju se to ne tiče" je rekla in z nogo močno butnila ob tla.
Potem bi rekla več nobene in tudi dekleti nista več spraševali. Po prehojenih kar precej hodnikih so obstale pred že znanimi vrati. Siara je tiho je potrkala in čakale so. Nič. Še enkrat je potrkala, tokrat malo glasneje. Spet nič. Ni več trkala. Zdaj je tvegala in vrata odprla. In kraljica je sedela za mizo. Zatopljena je bila v neko sliko ampak, ko je opazila dekleta jo je porinila v predal in se jim posvetila.
"Kaj želite dekleta?" Siara se je najprej obotavljala ampak potem, ko jo je Darbie s komolcem sunila v trebuh je spregovorila.
"Ko sem prišla sem sta mi odvzeli bratca. Danes se mi je zazdelo, da sem ga slišala. Bi ga lahko videla?" je vprašala.
"Kot prvo, reci mi vaše visočanstvo" vse tri so pokimale in iz vljudnosti strmele v tla.
"Kot drugo, tvoj bratec je na varnem in lahko ga boš videla še pred spomladanskim plesom" nasmehnila se ji je.
"Spomladanskim plesom?" Siara je kar zažarela.
"Ti bosta dekleti vse povedali. Glede brata pa bi te nekaj vprašala. Ali si ga kdaj slišala govoriti?" Siara je zazijala. Starši so ji - ko jih je še imela - govorila, da je nem. Da zna le jokati. Kraljici je le odkimala.
"Zdaj govori" še enkrat se ji je nasmehnila.
"In hodi. Koliko pa je star?" jr vprašala kraljica in Soara ji je vrnila nasmeh.
"Še malo pa bo dopolnil tri leta, vaše visočanstvo" ji je odgovorila in potem po dovoljenju kraljice odšla skupaj z dekleti. Potem so se ločile - ona se je odpravila k učilnici, oni dve pa v dom po stvari.
Joon je cele pol ure, ko je imel čas iskal Siaro. Hotel je pojasnilo. Saj ni ljubosumen kajne? Ali pač? Želel je z njo razjasniti stvari. Toda nje ni bilo nikjer. Ni je bilo v dekliškem domu, ne v glavni dvorani ali knjižnici in niti zunaj na vrtu gradu. Ko je preiskal vse potencialno možne lokacije je obupal in se napotil proti učilnici geografije. Bil je edini, saj je bilo še deset minut do začetka pouka. Ko ni vedel kaj početi, je iz police potegnil knjigo. Zgodovina otoka Zenobiele. Skomignil je in se s knjigo v roki odvlekel za mizo.
Iz knjige je najprej odpihnil prah, ki se je nabral na knjigi. Očitno že zelo dolgo ni bila uporabljena. Nato je previdno odprl knjigo in prebral naslov. Vilinci. No to je bilo nekaj s čemer se bo zaposlil. Začel je brati.
Vedel je, da vilinci obstajajo le v mnogih zgodbah in legendah. Najbolj znana je legenda o bitki med tetrioni in angeli, ki jih zmagi na proti vodi vilinka. Zenobia. Po njej je poimenovan otok in skupno ozemlje klanov. Pravzaprav je otok poimenovan Zenobiela, ker so pred časom, ko še ni bilo klanov menili, da ni varno, da se otok imenuje tako. Privabljal naj bi tetrione, ker naj bi bila vilinska kri, srebrna kri čarobna in tetrioni so se hranili z njo.
Joon je ravno prebral poglavje o vilincih, ko je zaslišal korake.
"Kaj bereš?" Zagledal je vitko postavo in prelepe modre oči. Bila je Adeline.
"Kaj počneš tukaj?" Nasmehnil se je in ji podržal roko, ter jo nato nesel k ustnicam in lahno poljubil.
"Z mamo sva prišli na obisk" vrnila mu je nasmeh in se mu zazrla v oči. Adeline je bila hči vladarja Wildye, celine prek Onlynskega morja.
"Ampak res me zanima kaj bereš" knjigo je obrnila proti sebi in glasno prebrala naslov.
"Zgodovina otoka Zenobiele" Joon je pokimal in se poredno nasmehnil, ko ji je spretno izmaknil knjigo iz rok.
"Ravno sem bral o vilinih. Precej zanimivo" ji je odvrnil in knjigo trdo spustil na mizo.
"Ššš, da ne bodo slišali tetrioni" se je namuznila Adeline in se delala zgorženo.
"Ojoj saj res. A si kje kakšnega videla?" Se je zgoroženega delal še Joon in se naslonil na mizo češ, da ga je novica pustila brez zraka. Nato sta se spogledala in prasnila v smeh. Nato sta - še vedno gledajoča drug drugega - padla drug drugemu v objem. Joon je staro prijateljico presneto pogrešal in, ko ga je presenetila s prihodom je iz misli končno pregnal Siaro.
Siara pa je izza priprtih vrat opazovala dogajanje.
Končno je tukaj novi del. Upam, da se niste preveč načakali. Obljubila sem, da del izide včeraj ampak nisem imela volje in lenoba je zmaga. Zato pa je današnji del malo daljši. Upam, da ate uživali.
Ps. Pravilno se zapiše Aelyn, ampak pri kakšnih prejšnjih delih piše Aelin. Naj vas to ne zmede, ker sem se zmotila.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je! :grinning:Samo še eno vprašanje imam ... Kako se prebere ime Joon? Sliši se trapasto, ampak res ne vem.:sweat_smile:
1
Hej. V bistvu nisem preveč razmišljala, ker sem ime le napisala, nikoli la izgovorila na glas. Verjetno Jun ali pa Đun. Ti si ga izgovarjaj po svoje.
Hvala ker bereš mojo zgodbo 🥰
Hvala ker bereš mojo zgodbo 🥰
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
WOW!!! Nimam besed! Res dobro pišeš!!!
Lp.
Lp.
0
Moj odgovor:
Just a person
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Megla v moji glavi
dan, jaz sm mal deep v tezavah. pač zadnje čase mam sam feeling da se moj lajf stopnjuje na slabše, ceprav še vedno ni to nč v primerjavi z resnimi težavami k jih majo ljudje... tko vem da so hujše stvari na svetu in sem thankful za to kar imam, sam... ne spim dovolj, spim ko en trapast vampir in ne znam se odvadit. mnogo prevec casa zabijem na telefonu in počas ga že mal sovražm (iz upora nocem zamenjat razpadajočega ovitka kerr če se jaz ne zmorem normalno spočit pol si tud fon ne zasluž novga ovitka kerrr pac lajf je tak. kdo pa rabi fon.) AMPAK hkrati se ne morem odtrgat od te *** napravce. sovražim fon in komp in elektroniko in ai in del sebe, ki še vedno drži to škatlo v roki, sam ne znam si pomagat. prepricujem se, da je vse ok in končam s povprecjem 6h uporabe fona na dan. to je bolano in ne vem kaj narest. po drugi strani pa... vem da lahko, tko fizično lahko, sam fliknem fon v eno omaro ane? in to mi daje to napačno 'moč' da nobenemu nč ne recem in živim tko naprej. iz odlicnega uspeha v oš padam med tiste, k dobijo komaj 2 v sš in iskreno mam feeling kot bi bli uni spičasti cevlji za v gore (za sneg? ne vem besede) komi dovolj da ne padem v prepad. tko na robu se držim in drsim centi po centi navzdol.
hocem naredit spremembo in nocem profesionalne pomoci, vem da je vredno zivet in ne nimam samomorilnih misli, niti samoposkodujem se ne (obcasno zarivanje nohtov v dlan ne velja ane haha) in pac ja. fajn bi blo met kej vec od zivljenja kot sam survivat vsak dan posebi s 4-6 ur spanja :/
hvala vsakemu ki si bo vzel kaksno minuto in mi something predlagal... ker se res počutm ko en meglen oblacek k ma občasne napade smeha in se dela da je njegovo zivljenje soncek in mavrica.
hocem naredit spremembo in nocem profesionalne pomoci, vem da je vredno zivet in ne nimam samomorilnih misli, niti samoposkodujem se ne (obcasno zarivanje nohtov v dlan ne velja ane haha) in pac ja. fajn bi blo met kej vec od zivljenja kot sam survivat vsak dan posebi s 4-6 ur spanja :/
hvala vsakemu ki si bo vzel kaksno minuto in mi something predlagal... ker se res počutm ko en meglen oblacek k ma občasne napade smeha in se dela da je njegovo zivljenje soncek in mavrica.



Pisalnica