Rojstni dan

______________________________

Sedim v naslonjaču in razmišljam, kako naj bi potekali rojstni dnevi. Mislim veliko knjig sem že prebrala in v nobeni od njih, niso rojstnega dne opisali tako, da na eni strani dnevne sobe sede družina po očetovi strani, na drugi pa po mamini in se preporajo o politiki in finančnem stanju naše države. Mislim, da rojstni dnevi preprosto ne bi smeli iti tako. Res je, da ne vem, ker me nihče od sošolcev še ni povabil na praznovanje. “Johana torta” je zaklical stric moji mami in mama je odšla v kuhinjo. Teti Liani sem namenila ‘spravi me od tod’ pogled, a ona mi je v odgovor namenila samo ‘daj raje ti mene’ pogled. Tako sem zavzdihnila in v velikem žametnem naslonjaču počakala torto. Najhujši del ‘zabave’ šele pride! Mama vedno naredi lastno ročno torto za družinsko praznovanje. In vedno je melonina. Mislim ali se vam ne zdi čudno, kje moja mama sredi januarja najde melono? Verjetno so je pripeljali iz Urugvaja. Polek tega sploh ne maram melone. In ne mislite, melonina torta ni nič boljša. Tako se vsakega 29. januarja prisilim pojesti en CEL kos melonine torte. Potem mi je ponavadi zelo slabo, dobim vročino in obiskovalci odidejo, mama pa kot vsako leto obtoži klasično virozo.

Na torti se malo razmazano svetlika moje ime. Evelin. Mama mi nameni ‘zareži v torto’ pogled tako, da mi ne preostane drugega kot, da vzamem nož in že enkrat razrežem tisto torto. A takrat zaslišim tisto, česar se osebno zelo razveselim, a pomeni tudi grozoto. Vsi začnejo preplašeno kričati in pošiljati najmljajše v skrivališče. Veter je že zelo močan. Okna se odprejo in prvih nekaj kapelj je že prodrlo v naš dom. Začutim močno stričevo roko, ki me vleče v skrivališče. Na drugi strani do kolen v vodi še vedno stoji teta Liana in preplašeno gleda približevajoči se val. Hitro se obrne k meni in zakriči: zaupaj jim! In val jo pogoltne, mene pa stris Simon potegne v skrivališče.


Tako...
to je prvi del!
komentirajte
WN