sem Naja, ta punca,ki tudi nastopa v zgodbi. to zgodbo sta napisali moja in Nikijina mami pred skoraj enim letom in še vedno jo pogrešam(če ste prebrali vsete koga:pensive::sob:)


*b*Naslov: Niki, moja svetla zvezda*b*
*b*Avtorici: Anja Kranjčan in Nina Kovač*b*

Uvod:

V življenju se pogosto srečamo s trenutki, ki nas presenetijo in spremenijo naše razumevanje sveta. Tako je bilo tudi za Najo, ko je izvedela za težko bolezen svoje najboljše prijateljice Niki. Njuna najstniška leta, polna smeha in skupnih sanj, so se nenadoma zdela polna temnih senc, ko je diagnoza raka neizbežno posegla v njuno življenje. Ta zgodba je posvečena spominu na Niki, dekle, ki je s svojimi sanjami in močjo osvetlila življenje vseh okoli sebe, še posebej Naje.

Zgodba:

Naja se je nekega dne zvečer vračala domov iz šole, ko je vstopila v svojo sobo in zagledala Niko, ki jo je čakala s širokim nasmehom. "Naja, imam nekaj prostega časa, pridi ven! Dovolj je učenja za danes!" je kričala, medtem ko so ji lasje plesali na vetru. Prijateljici sta se odpravili na svoj običajni sprehod po parku, kjer sta na vsakem koraku delili svoje sanje o prihodnosti, o potovanjih in svetovnih odkritjih.

A čez nekaj dni je vse postalo drugače. Naja se spominja trenutka, ko je mama Niki poklicala sredi dneva. Zvenela je zaskrbljeno, in Naja je takoj začutila, da nekaj ni v redu. Tista noč je bila dolga in polna preplavljenih misli. Naslednje jutro je Niki v šoli sporočila, kar je slišala.

"Niki, kaj se dogaja? Tvoja mama je bila včeraj drugačna," je vprašala Naja, ko sta sedeli na stolih, v šoli. "Moraš mi povedati resnico!"

Nika je pogledala stran. V njenih očeh je bila mešanica strahu in upanja. "Imam raka, Naja," je končno izgovorila besede, ki so se zdele tako težke, kot kamen na njenem srcu. "Ampak ne skrbi! Močna sem."

Naja ni mogla verjeti. Njene misli so se prepletale med obupom in nerazumevanjem. Objela je Niko in ji zašrprtala: "Bova zdržali, obe? Zdaj bolj kot kadarkoli potrebujem, da si močna."

Čas je tekel, Nika je prestajala zdravljenje, Naja pa ji je stala ob strani. Obiskovala je bolnišnične hodnike in skupaj z Niki sta prenašali trenutke strahu. "Vsaka vaja je korak bližje k ozdravljenju," je velikokrat ponavljala Niki, da bi okrepila svoj pogum, vendar je čutila, kako ji bolezen vzame energijo.

Minili so meseci, dokler ni nekega dne Naja dobila sporočilo od Niki. "Naja, prosim, pridi. Potrebujem te," je pisalo. Njeno srce je planilo. Ko je prišla v bolnišnico, je zagledala Niko, ki je ležala na postelji, videti tako krhka, a hkrati še vedno tako svetla.

"Naja, vesela sem, da si tukaj" je Niki bolj tišje rekla. Plešem z zvezdami, saj veš? Naja je ni razumela. Z nasmehom, ki je prekinjal vse oblačnosti okoli je rekla:" rada te imam in vedno te bom imela!" Kljub težkemu bremenu bolezni, je njena moč prežela vsako celico.

A dan, ko se je Nika poslovila, je za Najo ostal zarisan v spominu. Dvignila je pogled od solz, ko je njena najdražja prijateljica odšla med oblake. Bilo je mračno jutro, ko je slišala novico. Počutila se je, kot da je svet izgubil vse barve, svetlost in radosti.

Niki je odšla, a njena svetla prisotnost je ostala z Najo. Ob svojem najljubšem spominu in njenih besedah: "Naja, vedno bova skupaj, tudi ko ne bova več tu," je Naja obljubila, da ne bo nikoli pozabila na njuno prijateljstvo, katerega luč nikoli ne bo ugasnila.

Prijateljstvo, ki se je spletlo v letih otroštva, je ostalo večno, zasidrano globoko v Najin konec srca. Niki, moja svetla zvezda, ostane v spominu, ljubezni in vseh čudovitih trenutkih, ki si jih bosta delili za vedno.