*i*Soraya*i*

Bila sem živčna. Ko mi je Chase povedal, da naj bi bila sirotišnica kraj, od koder prihajajo slabe stvari – razen Rose seveda – , me postalo strah. Chase je povedal tudi, da so bili Zbor edini, ki so vedeli , da je tudi Rosa nekaj časa preživela v sirotišnici. Rosa je večini zaupala, le nekaj izjem ni marala.

Chase me je poskusil opogumiti. Prinesel mi je vročo čokolado, ki je imela čudovito okrašeno smetano na vrhu. Bila je res božanska.
»Kje si to dobil?« sem vprašala. Chase je bil videti užaljen.
»Naredil sem jo.« Prekrižel je roke na prsih in hlinil užaljenost. Prasnila sem v smeh.
»Oprosti… Le nikoli nisem pomislila, da bi bili fantje tako dobri v kuhanjo,« sem se opravičevala, a je le zamahnil z roko.
»Večina misli tako, zato me sploh ni presenetilo,« je rekel. Nato so se zaslišala vrata in v sobo je stopila Pheobe. Nič več ni bila videti utrujeno. Kar žarela je od moči. Zate kodre je imela spete v visok čop, okrog glave je imela srebrn obroč, ki se ji je povsem prilegal. Na ramah je imela tul s puščicami in lok. Oblečena je bila v navadno vetro – odporno jakno bež barve in temno sive široke kavbojke. Stopila je do nas in se usedla na fotelj, ki je bil zraven kavča, obrnen proti kavni mizici, ki je očitno služila za več kot le kavno mizico. Pheobe je stegnila roko in posoda s piškoti je poletela k njej. Rosa, ki je sedela zraven mene, se je znova igrala s svojimi ogrlicami in zamišljeno strmela v mizo. Chase mi je zaščitniško položil roko na ramo in Rosa mi je zašepetala: »Govorjenje prepusti meni.«
Pokimala sem in se zazrla v kavč nasproti nas, ki je bil še nezaseden.
»Hej, ne smejo te ubiti, ker jih bodo drugače za ušesa odvlekli k oblastem in potem: Adijo!« me je poskušala potolažiti Chase.
»Saj bo dobro,« sem zamrmrala, a sem vedela, da me je lahko slišal. Zaslišalo se je loputanje vrat in v sobo sta stopila še dva fanta. Za njima je stalo še eno dekle. Sumničavo so me opazovali, ko so se posedli okrog mize.
»Torej, *i*tole*i*« – pokazal je name, kot bi bila le neka neuporabna naprava – »je razlog, da smo se morali zbrati, ravno, ko sem prebadal lutke?« Fant me je zlovoljno pogledal izpod svojih zlatih las in zdrznila sem se.
»Zase govori, Luca,« je zamrmrala Pheobe.
»Utihni,« je napadalno zarenčal fant. Videti je bil, kot da bo zdaj zdaj skočil na Pheobe in začel nepotreben pretep. Kar čutila sem, da se je nekaj kuhalo med njima. Pheobe ga je zamerljivo pogledala, potem pa se je osredotočila na Roso.
»Umirita se,« jima je ukazala ta. »Zdaj ni časa za neumnosti.«
»To ni – « je poskušal nasprotovati Luca, a ga je Rosa ustavila.
»Dovolj.« Njen ton se je iz mirnega spremeniv v svarečega in Luca se je umaknil. »Govoriti moramo o pomembnih zadevah. Hailey, povej jim.«
Dekle zraven Luca je globoko zajelo sapo. »Nekaj dni nazaj, ob polni luni, sem, ko sem odšla do vrelca, opazila nekaj čudnega. Voda je… drugačna. Ne vem, samo začutila sem, da je nekaj narobe.«
»Ti in tvoj šesti čut,« se je posmehnil Luca. Hailey se je zdrznila.
»Nas lahko odpelješ tja?« Rosa je ignorirala Lucov komentar. Hailey je pokimala.
»Pridite.« Vstala je iz kavča in se napotila proti vratom. Njeni rdečkasto – rjavi lasje, so zavihrali za njo. Rosa je vstala in s sabo potegnila še mene.
»To je Hailey, ima preroške sposobnosti, ki so močno povezane s polno luno. In ne sprašuj je o tem. Izjemno močna je in če se razjezi… No, potem boš mogoče postala ogledalo, če boš imela srečo.«
Upala sem, da se je Rosa šalila, a njen izraz mi je povedal, da se ni. Super. Okrog se sprehajam z morilskimi ljudmi in prihajam iz sirotišnice za morilce. Super, kajne?

Hailey nas je pripeljala do tolmuna v obliki popolnega kroga. Voda v njem je bila sivkaste barve, kot bi nekdo vanjo nasul siv pesek. V tolmun je tekel majhen slap in nad nami je dvigala precej visoka pečina. Na tleh okrog tolmuna je bil natresen snežno bel pesek, ki je pokril majhne rastline in lišaje. Začutila sem prisotnost nečesa grozljivega. Nečesa zlobnega. Nenadoma se je zdelo, da se je ozračje shladilo pod ledišče. Tolmun ni zamrznil, a rastline je prekrilo ivje. Zadregetala sem.
»Nekaj je narobe,« sem tresoče rekla. Hailey je pokimala.
»To se ves čas dogaja. Začelo se je okrog prvega septembra. En mesec nazaj,« je rekla Hailey.
»Zakaj nisi ničesar rekla?« je vprašala Rosa.
»Hotela sem, a potem se je nehalo za teden dni. Ko je znova usekalo, je bilo tako močno, da se ni večvidelo dna. Voda bi morala biti kristalno čista in dno je narejeno iz diamantov in *i*Luna lapisov*i* to so kamni, ki imajo ob polni luni magične moči,« je razložilo dekle. Hotela sem jo vprašati, od kod so dobili diamante, a se mi je zdelo, da je bolje, če nisem vprašala. Rosa se je približala tolmunu in nenadoma me je oslebil blisk bele svetlobe.