*i*Charlie*i* (štiri leta nazaj)

Z drevesa sem utrgal še eno slivo. Za slive iz preklete sirotišnice, so bile kar dobre. Nenadoma se je celo drevo streslo.
»Ti prekleti mulec, že tri tedne te moram preganjati s tega drevesa! Tokrat mi ne boš ušel!« se je od spodaj zaslišal precej jezen raskav glas.
»Vraga!« sem tiho zaklel. Izgubil sem ravnotežje in se zvrnil z drevesa. Pristal sem na tleh in zajela me je grozljiva bolečina v gležnju. Priznam, da nič ne boli bolj od zvina gležnja.
»Av!« Sesedel sem se na tla, komaj pri zavesti. Nato me je za uho zgrabila roka.
»Preprilčan sem, da si sirota, ker se takole sam potikaš okrog. Kaj bi rekli starši? Naravnost v klet greš!«
»Kaj? Jaz…«
Potegnil me je na noge in me začel vleči proti graščini.
»Prosim! Av! To boli!« Šepal sem za njim, nisem imel pojma, kaj se dogaja. So to počeli vsi ljudje, ki so delali v sirotišnicah? Nisem vedel. Končno sem si malo bolje ogledal moškega. Bil je oblečen v navaden delovni kombinezon in videti je bil star že čez petdeset let. Po grabljah, ki jih je držal, sodeč, sem predvideval, da je bil hišnik. Veselo si je mrmral v brk, nekaj o tem, da bi rad v kleti naredil verige, da bi otroci lahko dobili, kar si zaslužijo, in take stvari. Nisem mogel odmisliti bolečine v nogi. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo z mano, a vedel sem, da *i*ne bo*i* dobro.
Hišnik me je odvlekel skozi vrata in temne hodnike. Odprl je temno leseno loputo in me porinil vanjo. Skotalil sem se po kamnitih stopnicah in zadel v steno. Bolečina v gležnju je postajala vse hujša. Zastokal sem in se potegnil bolj gor, da nisem več napol ležal. Razgledal sem se po prostoru. Bila je navadna temna klet, v katero je svetloba pronicala skozi majhno okence pri stropu.
Poskušal sem odmisliti bolečino. Nekaj časa je trajalo, nato pa je začela pojenjati. Nisem bil povsem prepričan, da bi lahko vstal. In tudi poskusil nisem.
Nenadoma sem zaslišal tiho cviljenje. Zagledal sem mahno belo, precej podolgovato kepo dlake. Previdno se je približala. Njene črne oči so plaho stmele vame. Bila je podlasica.
»Všeč si ji.« Iz kota sobe se je zaslišal dekliški smeh. Skoraj sem skočil iz kože, ker prej tam nisem nikogar opazil. Zdaj sem jo videl. Bilo je dekle, po videzu približno toliko staro, kot jaz, z velikimi temno rjavimi očmi, zagorelo poltjo, temno rjavimi lasmi, strganimi temno sivimi kavbojkami in črno prekratko majico – pozabil sem že, kako se imenujejo. Na licu je imela modrico, a je videti ni motila.
»Hočeš, da ti naravnam gleženj?« je vprašala. Pogledal sem po svoji nogi in zvilo me je. Gleženj je bil zvit precej postrani.
»Lahko ja,« sem hripavo rekel. Dekle se je sprehodilo po kleti in našlo dve palici.
»Če uporabim te povoje, bi noga morala biti zdrava v dveh dneh,« je zamrmrala in se mi približala. Iz žepa je potegnila zavoj povojev. »To bo zabolelo,« me je opozorila. Začela mi je ravnati gleženj.
»Kako naj bi se to pozdravilo v dveh dneh?« sem vprašal skozi bolečino.
»Čaroben povoj je. Prijateljica jih dela.«
»Mimogrede, jaz sem Charlie,« sem rekel.
»Soraya.« Dekle je dokončno povilo moj gleženj. »Tako. Čez nekaj časa, ko boš lahko stal, bova šla.«
»Tu lahko samo odideš? Brez dovoljenja?« sem nejeverno vprašal. Soraya se je zarežala.
»Seveda ne. Ampak mi ne upoštevamo pravil. In poznamo skrive prehod,« je razložila.
»A.« Sploh nisem vedel, kaj naj rečem. Bolje sem si gledal Sorayo. Moral sem priznati, da je bila ljubka. No, ne ljubka, *i*lepa*i* je bila.
Med nama je zavladala neprijetna tišina.
»Koliko časa si že v sirotišnici?« sem vprašal in prekinil napetlost.
»Dvanajst let,« je grenko rekla. »Vse moje življenje.«
»Oh.«
»Kaj je s tvojimi starši?« je vprašala.
»Umrli so v prometni nesreči,« sem lagal. Moji starši niso bili mrtvi. Bili so kar precej živi. »A s svojo družino se nisem najbolje razumel.«
Strmela je vame, kot bi padel z lune. »Khm, oprosti, ampak: Kaj je družina? Še enkrat oprosti, če je to čudno vprašanje,« se je opravičila. Zdaj sem jaz strmel vanjo.
»Družine je kot ljudje.. ki te imajo radi in… skrbijo zate,« sem nerodno rekel.
»Torej, kot medve z Belko,« je rekla in pobožala podlasico po vratu.
»No… navadno so si taki ljudje v sorodu. Kot starši, bratje, sestre…«
»Oh.« Soraya je usmerila pogled dol. Potem se je dvignila. »Pridi, prepričana sem, da zdaj lahko vstaneš.«
Pomagala mi je na noge. Previdno sem začel hoditi. Soraya mi je pomignila, naj pridem k njej. Odprla je majhen predor, ki je od zumaj izgledal le kot navadna stena.
»Plaziti se boš moral,« je rekla. Kislo sem jo pogledal.
»Greva. Upajva, da gleženj ne bo odpadel,« sem rekel. Soraya se je zasmejala.

* * *
Helou<:sparkling_heart:
Tuki sm mal opisala preteklost Soraye pa Charieja. Upam, da vm je blo všeč.
lysm:kiss:
loly:maple_leaf: