Občudujem te, kako se steguješ po nebu,
Poln čudes o tem večnem pobegu,
Opazujem te tvoje dolge korake,
Ki se počasi prelivajo v obzorje.

Glej te tvoje mogočne krajce, ki zbledijo v nebeški smeh,
Te s soncem obsijanim gledati pa najslajši greh,
Ko te palete vesoljskih čustev obletavajo,
Me vsakič znova odkritja srca spreletavajo.

Četudi te opazujem s tal mehke zemlje,
Me odpelješ na vse poti nepoznane,
Ker čeprav vidim le eno tvoje lice,
Me zaobjameš v svoje neskončno obličje.

Če zaradi tebe kaj nepomembnega zamudim,
Verjemi, ob tebi rade volje na vse pozabim,
Ko me prevzame vsa ta tvoja lepota,
Sem končno kot neokrnjena gladina mirna.

----
Ojla!
Se že dolgo nismo kaj videli, moji dragi pilovčani, sem vas morala malo spet obiskat, reden objavim mesečni wrap up:upside_down:
Jaz sem prav tako kot Manon potovala prejšnji teden in sicer v Amsterdam in pač seveda ko sem videla oblake in se do ušes zatreskala vanje sem mogla cel let tja pisati to pesem, da sem se izpovedala :relieved::muscle: To je tisto ko rečem da bom gledala serijo na letalu in potem zapravim vso uro in pol s slušalkami v ušesih (Hozierja sem poslušala, kot se spodobi), pogledom uprtim skozi okno in mojim zvezkom s pesmimi na kolenih. (Pejte prebrat tudi The sea od Manon Whitethorn mimogrede, to je nujno)

~Z ljubeznijo, Raven <3