Moji starši so končno zaspali. Sem že mislila, da bodo prebedeli noč.

Oblekla sem se v črno. Vem, neumno, ampak res sem se počutila kot prava raziskovalka in detektivka.

Valovite rjave lase sem si spletla v kito. Od nekdaj so mi bili moji lasje zelo všeč. Lepo so se podali h kapučinasti polti, ki sem jo podedovala po očetu.

Splazila sem se skozi okno. Vse je bilo tiho. Šele zdaj me je spreletelo, da če srečam tistega fanta, se morda ne bom vrnila domov. Požrla sem solze in odšla proti gozdu.

Bilo je zelo temno, jaz, kapitalna tepka, pa sem baterijo pozabila doma. Res super. Razmišljala sem , da bi šla nazaj domov po svetilko, pa sem si premislila. Če je tisti fant spet v gozdu, ni pametno privabljati pozornosti s svetlobo. Šla sem globje v gozd in svetloba lune se je komaj še videla skozi debele drevesne krošnje.

Nenadoma pa sem zaslišala šum listja. Sunkovito sem se obrnila, a ni bilo videti ničesar. Tiho sem se odpravila naprej. Potem pa spet šum listja, a tokrat dlje. Bila sem na robu jase čisto v sredi gozda. Sklenila sem, da ni pametno tvegati, zato sem se skrila za debelo drevesno deblo in počepnila.

Nato sem zaslišala korake in si oddahnila, ker sem se skrila. A to niso bili le eni koraki, temveč dva. Ozrla sem se. Moji rjavi lasje so bili skoraj istega odtenka kot deblo, zato me nista opazila. Na jaso sta stopila fant in dekle.

"Daj no, Zariem, ubil si ji sestro! Res pričakuješ, da bo prišla sem?!" je jezno rekla punca.

Zariem, tako mu je ime. "Ranon, Seriell nisem ubil samo zato, ker je Zvezdna volkodlakinja, temveč tudi zato, ker živi z Noxinim sijem. Samo tako jo bom privabil sem, jo ubil in s tem končal rod Zvezdnih."

"Ja, to mi je jasno," se je namrdnila Ranon. "Ubiješ kraljico, ubiješ vse. Ampak ni tako butasta, da bi sredi noči prišla sem raziskovat!"

Ali pač. Šele zdaj sem se zavedla, kako nespametno je bilo to.