PisalnicaOtroci ledu in ognja (7. poglavje)
7
Renna se je zbudila na mrzlih tleh. Odlepila je lice od tal in se dvignila. Nekdo ji je na grobo povil rano, ko jo je bojevnik ognja zabodel, a v njej ji je še vedno kljuvalo. Vedela je, da je bil bojevnik ognja, saj, ko jo je zabodel, je imela občutek, kot da ji gori celoto telo. Vsi so imeli enake meče, imenovane Rezalci plamenov.
Zastokala je in se ozrla po sobi. Bila je preprosto soba, brez pohištva, samo z golimi stenami. Smrdela je po krvi, na tleh pa je bilo mnogo madežev temno rdeče barve.
Sama je bila. Nikjer ni videla Rephaima. Na vratih je bila reža in skoznjo jo je opazoval par temno rdečih oči. Hitro so se umaknile, ko jih je Renna opazila in vrata so se škripajoče odprla.
Notri je prišel nek Ognjen in jo gledal z spoštovanjem in strahom v očeh. Renna ni vedela, zakaj. Potem pa ji je pomignil, naj pride z njim. Mukoma je vstala in se mu sledila po zavitih hodnikih, do neke še bolj umazane celice od njene. Nenadoma pa jo je vklenil v okove, da se ni mogla premakniti. Vlekla in tresla, a okovi so bili iz obsidiana, nastalega v Vulkanu. Neprebojni so.
A potem je videla, kdo sedi v celici. Rephaim. Na trebuhu je imel še večjo rano od njene in iz zdravilskih izkušenj je vedela, da ne bo preživel, če ne dobi oskrbe.
Nenadoma pa je Rephaim zakričal s krikom, ob katerem ji je zaledenela kri. Tak krik je že slišala.
"Spustite me, vi tepci!" je tulila in mahala z okovi. Vsi so se le smehljali, a nasmehi so jim zamrli, ko je spustila energijo. To je, ko vso moč, ki jo imaš, spustiš v obliki eksplozije. Renna tega še ni nikoli naredila. Ampak ta je bila nemrno ena majhnih, pa čeprav je z njo stalila okove in vsem bojevnikom naredila hude opekline. S golimi rokami je strgala rešetke z vrat in obnemela. Rephaim je izginil. Stisnila je ustnice. Prevara. Hologram. Ampak zakaj?
"Ti, tam!" je zarjula na edinega bojevnika, ki je bil še na nogah. "Kje. Je. Rephaim?!"
"V celici, sosednji tvoji," je rekel malo prestrašeno. Renna je samo čakala. Zavzdihnil je.
"Ko smo te prijeli in te je Mall zabodel, si spustila energijo. Zažgala si celotno hišo in ubila tri od petih bojevnikov ognja, ki smo prišli pote. Tvoje telo in od tistega Rephaima smo zvleki sem, kot nam je bilo naročeno. Vodja je ukazal, naj te preizkusimo. Zato smo naredili hologram. Iz jeze si naredila eksplozijo, a še približno ne tako močno, kot zmoreš. Vodja je prepričan, da bi s tabo lahko zavladali Ledeniji. Izjemno mogočna si."
"Kaj, a zdaj sem že izjemna?! Lovili ste me, preganjali, da vi me ubili, zdaj pa me hočete za vojakinjo?! NE!" je zarjula in odkorakala nazaj na hodnik.
Zastokala je in se ozrla po sobi. Bila je preprosto soba, brez pohištva, samo z golimi stenami. Smrdela je po krvi, na tleh pa je bilo mnogo madežev temno rdeče barve.
Sama je bila. Nikjer ni videla Rephaima. Na vratih je bila reža in skoznjo jo je opazoval par temno rdečih oči. Hitro so se umaknile, ko jih je Renna opazila in vrata so se škripajoče odprla.
Notri je prišel nek Ognjen in jo gledal z spoštovanjem in strahom v očeh. Renna ni vedela, zakaj. Potem pa ji je pomignil, naj pride z njim. Mukoma je vstala in se mu sledila po zavitih hodnikih, do neke še bolj umazane celice od njene. Nenadoma pa jo je vklenil v okove, da se ni mogla premakniti. Vlekla in tresla, a okovi so bili iz obsidiana, nastalega v Vulkanu. Neprebojni so.
A potem je videla, kdo sedi v celici. Rephaim. Na trebuhu je imel še večjo rano od njene in iz zdravilskih izkušenj je vedela, da ne bo preživel, če ne dobi oskrbe.
Nenadoma pa je Rephaim zakričal s krikom, ob katerem ji je zaledenela kri. Tak krik je že slišala.
"Spustite me, vi tepci!" je tulila in mahala z okovi. Vsi so se le smehljali, a nasmehi so jim zamrli, ko je spustila energijo. To je, ko vso moč, ki jo imaš, spustiš v obliki eksplozije. Renna tega še ni nikoli naredila. Ampak ta je bila nemrno ena majhnih, pa čeprav je z njo stalila okove in vsem bojevnikom naredila hude opekline. S golimi rokami je strgala rešetke z vrat in obnemela. Rephaim je izginil. Stisnila je ustnice. Prevara. Hologram. Ampak zakaj?
"Ti, tam!" je zarjula na edinega bojevnika, ki je bil še na nogah. "Kje. Je. Rephaim?!"
"V celici, sosednji tvoji," je rekel malo prestrašeno. Renna je samo čakala. Zavzdihnil je.
"Ko smo te prijeli in te je Mall zabodel, si spustila energijo. Zažgala si celotno hišo in ubila tri od petih bojevnikov ognja, ki smo prišli pote. Tvoje telo in od tistega Rephaima smo zvleki sem, kot nam je bilo naročeno. Vodja je ukazal, naj te preizkusimo. Zato smo naredili hologram. Iz jeze si naredila eksplozijo, a še približno ne tako močno, kot zmoreš. Vodja je prepričan, da bi s tabo lahko zavladali Ledeniji. Izjemno mogočna si."
"Kaj, a zdaj sem že izjemna?! Lovili ste me, preganjali, da vi me ubili, zdaj pa me hočete za vojakinjo?! NE!" je zarjula in odkorakala nazaj na hodnik.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Res moram reči, da pišeš super zgodbo in imaš neverjeten talent. Edino zelo kratek del je bil.
Lp, No Name
P.S.: Prosim preberi si Werewolves don't die 13. del:)
Res moram reči, da pišeš super zgodbo in imaš neverjeten talent. Edino zelo kratek del je bil.
Lp, No Name
P.S.: Prosim preberi si Werewolves don't die 13. del:)
0
Hvala! Vem, da je del kratek, saj nisem imela veliko časa.
Sicer pa sem že prebrala Werewolves don't die 13 in je super!!
Sicer pa sem že prebrala Werewolves don't die 13 in je super!!
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
