Ko sem se zjutraj zbudila, sem začutila neko praznino v sebi. Nisem vedela ali je to praznina, ki jo je ustvarila odsotnost Rebeke ali ker sem lačna. Upala sem, da sem le lačna in šla na zajtrk.

No, po zajtrku sem se spet spomnila, da Rebeke ni več in sem verjetno kakšne 4 ure bila na telefonu in preglejevala TikTok, YouTube in Instagram... Vsa zabubljena na kavču sem se smilila sama sebi in se spraševala zakaj ne morem imeti več prijateljev. Seveda je mama prav morala ugotoviti, da je nekaj narobe, ker me je vsake toliko vprašala, če sem v redu.
Kmalu sem ugotovila, da sem sama doma. To se zgodi pogosto. Mogoče bi morala prej omeniti, da je moja družina malce drugačna od ostalih... Ko sem imela 3 leta, je oče pobegnil, ker ga je služba čisto izčrpala in se mu je menda zmešalo... Imela sem tudi brata, a je za vedno šel k teti v Brazilijo (pojma nimam zakaj) Ja - vse skupaj je res čudno, a se nikoli nisem spraševala zakaj je tako. Pravzaprav me nikoli ni zanimalo... Bi me moralo? Mogoče... Ampak mama ima tako ali tako preveč dela s službo, tako da je ne moram obremenjevati še s tem.

Mama se je domov vrnila nasmejana. »Taja! Pridi malo sem!« je skrivnostno a vzhičeno zavpila z vhoda. Dobesedno prisiliti sem se morala, da sem vstala s kavča! Ko sem prišla k njej, sem nekaj zaslišala. Bilo je... lajanje!? Stekla sem mimo mame na dvorišče pred hišo in zagledala psička! Bil je... tako lušten in kjutkan in vse! Bil je podoben tistemu iz Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov. *i*Kako mu je že bilo ime?...*i* sem se zamislila. *i*Max! Max mu je bilo ime!*i* »Tako, zdaj je najin. Posvojila sem ga iz zavetišča.« se mi je nasmehnila mama. Tedaj sem se kar naenkrat spomnila na tistega Maksa, ki sem ga srečala pri Mercatorju. Na misel mi je šinila čudna a dobra domislica! »Dala mu bom ime Maks!« sem naznanila in pobožala tega cukrčka. »Ampak... zakaj?« sem začudeno vprašala. Mama mi je še vedno nasmejano odgovorila: »Mislim, da potrebuješ nekaj družbe in menim, da tudi tale mali prijateljček.« V hipu se mi je življenje spremenilo. Na boljše. Na veliko boljše! Mama je predlagala, da grem kupit povodec, hrano in ostalo za kužka. Sama ni mogla z mano, ker je imela 'pomemben sestanek' prek računalnika. Po navadi bi postala potrta, a zdaj imam malega Maksa in on ima mene! Nič naju ne bo ustavilo! Niti samota!
_______________________________________________


Tole je že 3. del (mislim da) in upam, da vam je všeč, ker meni je zelo! :blush: