Moje prste na rokah stisnem skupaj in zaprem oči. Predstavljam si perfekten obrat, ki bi ga morala narediti tisti trenutek. Vzamem zalet in naredim obrat v zraku. Tik pred tem, da bi se popolno ustavila z petami na tleh Mi ena noga spodrsne po tleh. Padem na hrbet in se na pol v joku postavim na kolena medtem pa zakopljem mojo glavo v roke, da zadržijo jok. Vsi trije sodniki si istočasno začnejo nekaj zapisovati nato pa najstarejša gospa, ter tudi najbolj izkušena reče: »Naslednji, prosim.« Kot, da nisem naredila nič. Z glavo proti tlom se odpravim iz odra in v zaoderju vidim veliko deklet od 14 do 18 let, ki me gleda. Zaslišala sem kako je eno dekle reklo: »Hujšega nastopa še pa nisem videla.« Pri teh besedah sem se začela razgledovati po sobi kjer so si vse punce za avdicijo baletne predstave Labodje jezero, pri katerem potuješ po celem svetu, šepetale in ob tem gledale mene. Edino dve dekleti, ki sta bili najbližje odru si nista. Zato sem prisedla k njima in se jima nasmehnila najprijaznejše kar se lahko. Dekle z spetimi temnimi lasmi v visok čop, ki ji je segal do sredine hrbta me je le grdo ošinilo in nato mrmrala nekakšno melodijo – po vsej verjetnosti melodijo njene točke – pri tem pa se ves čas resno držala. Imela je lepo dolgo črno obleko. Drugo dekle je imelo svetle lase, ki so ji segali do ramen in prisrčen nasmeh, ki ga je pokazala nazaj, ko sem se ji nasmehnila. Dekle je nosilo malo prevelika očala. »Hej. Tudi vidve nastopata?« Ju vprašam in pri tem gledam le dekle z svetlimi lasmi. Dekle z temnimi lasmi položi roko pred usta, da bi zadržala smeh. »Seveda, da ne samo jaz plešem. Ona mi je tukaj za podporo, ki je izgleda nekateri nimajo…« Reče in pri tem pogleda mene ter še par deklet, ki so sama. Televizija se sama od sebe prižge in na njem se pojavi velik napis: »AVDICIJA ZA BALETNO PREDSTAVO LABODJE JEZERO« Pri čemur vsem zaostane dih. »Gospodična Ema Gajšek, naslednji ste.« Reče moški in pogled obrne proti temno lasi punci. Emma – dekle z temnimi lasmi – se vstane iz kavča na katerem smo sedele in samozavestno odide na oder. »Veliko sreče.« Prijazno rečem v upanju, da bo lepo sprejela. Sredi hoje se ustavi s hrbtom obrnjenim proti meni. »Ne potrebujem sreče. Mimogrede, prava nesreča za tvojo točko…« Se na skrivaj zasmeji. Kmalu za tem se je že priklonila in začela vaditi trike, ki jih še nikoli nisem videla. »Moje ime je Katarina Kotnik. Pa tvoje?« Odmaknem pogled stran od Eme in ga preusmerim proti svetlo lasi punci. »Moje ime je Sofija Novak.« Odvrne dekle poleg mene brez, da bi odmaknila pogled od Eminih korakov. »Kaj ni dobra?«
»Je.« Rečem med Eminem dvigom noge v zrak, ki je bil popoln. »Ona bo dobila to vlogo, zagotovo.« Še dodam, ko se prikloni sodnikom. Sodniki so izgledali kar zadovoljni, proti moji točki vendar je glede na Emin pogled ni dobila. Kmalu je Ema besno prikorakala nazaj in se zapodila na sedež poleg Sofije. »Ne morem verjeti. Nisem bila izbrana! Rekli so, da ne iščejo tega!« Sofija se ji takoj pridruži in se skupaj začneta pritoževati, jaz pa sem sodnike čisto razumela. »Vsi ste poklicani na oder.« Reče moški, oblečen v črno. Nervozno odkorakam proti odru skupaj s Sofijo in na žalost tudi Emo. Vsa dekleta, ki smo nastopala za vlogo bele labodke smo stala v eni vrsti. »Kakšno razočaranje. Nobena ni bila to kar mi iščemo.« Začne odkimavati stara gospa. »Zato vam damo še eno priložnost. Eno leto časa imate, da vadite in se izboljšate. Takrat bomo izbrali najboljšega. Poleg solističnega nastopa bele labodke bo imela srečnica opravka tudi z plesom v paru. Izbrali bomo popolnega fanta s katerim bo v naši igri bela labodka plesala. To je vse za danes in se vidimo čez eno leto.« Po tem govoru je Ema zopet postala samozavestna glede njene zmage. »Pa se vidimo čez eno leto na istem mestu.« Reče Ema in važno pomaha, za njo pa odide Sofija.
Iz stavbe sem odšla pol žalostna zaradi mojega padca vendar pol vesela saj imam še eno priložnost. Jesen je bila. To se je videlo že na prvi pogled saj je bilo na sakem vogalu listje. Po poti sem odšla peš domov in si predstavljala korake, ki bi bili v moji koreografiji. Kmalu pa se v nekaj ali nekoga zaletim. »Malo pazi kje hodiš.« Odvrne važen glas pred mano. Vedno bolje sem videla osebo. Bil je fant mojih let, na tleh pa so bile vse njegove šolske stvari. »Ojoj , oprosti! Bila sem v drugem svetu…« Začnem pojasnjevati, ko s fantom skupaj začneva pobirati njegove stvari. Oba naenkrat seževa po njegovem zvezku za matematiko in treščiva z glavo. Najini glavi se vedno bolj začneta približevati, ko odrinem svoj obraz stran in se poberem iz tal. »Upam, da se ne vidiva več.« V smehu zavijem z očmi. »Enako.« odvrne fant ter se zapodim po poti do moje hiše in z mislimi spet odtavam proti plesnih korakih.

Heeeeeeej!
Če si, si prebrala tole zgodbo sem ti zelo hvaležna. Vesela bi bila tudi, če bi še lajkal, če ti je zgodba všeč in v komentarjih poedal svoje mnenje. HVALA VAM ŽE V NAPREJ! <3
Lp, Blank