Hejla!
Še en povezovalen del, sicer malo daljši ampak ja. Upam, da uživate, čeprav se trenutno še nič ful posebnega ne dogaja.
Lepo branje!!

Pohitela sem po stopnicah dol, dol v spodnja nadstropja.
Moji koraki so glasno odmevali po dvorcu in temno modra obleka je zaplapolala za mano, ko sem zavila na naslednje stopnišče. Bila sem vesela in počutila sem se polno energije zaradi srečanja s Koljo.
Tako sem vsa srečna odprla vrata in poskočno vstopila v jedilnico.
"Jutro," sem pozdravila svojo družino. Mama se mi je nasmehnila, oče mi je resno pokimal, bratje pa so le zaspano nekaj zamrmrali nazaj.
Zajtrk je hitro minil in kot običajno se nismo preveč pogovarjali. Starša sta bila verjetno zamišljena zaradi potovanja, bratje pa preutrujeni za pogovor.
Pozno ponoči sem skozi odprto okno slišala, kako sta se Jevgenij in Aleksander plazila nazaj v grad. Gotovo sta kje v mestu popivala in kartala.
Moji bratje pač.
Vsi lepi in privlačni in neposlušni.
Sama pri sebi sem se nasmehnila, nato pa vstala in se odpravila od mize, tako kot vsi ostali.
Starša sta nadaljevala s pripravami na potovanje, moji sorojenci pa so se razkropili kdo ve kam.

Kasneje tega dne sem stala na balkonu in občudovala sončni zahod. Sonce je tonilo za hribe in z zadnjimi, rahlimi žarki poljubljalo nebo, na katerem so se začele prižigati zvezde.
Zavzdihnila sem in s pogledom zaobjela pokrajino. Gledala sem proti severu, kjer so se raztezali mogočni gozdovi in počasi prehajali v griče in hribe, ti pa v zasnežene gore. Nisem točno vedela, kje se konča naše kraljestvo in se začne sosednje, vedela pa sem, da bo vse to nekoč moje, da bom čez mnogo let temu vladala jaz. Morda se sliši nenavadno, da bo prestol prevzela ženska, ki niti ni prvorojena, a takšen je zakon naših dežel. Napisala ga je babica moje prababice, mogočna cesarica Wladyszlava, in govori o tem, da prestola ne prevzame vedno moški. Določila je, da se spol vladarja menja vsako generacijo in da naslednji zavlada otrok, ki je nasprotnega spola od svojega starša vladarja. Ker je bil moj oče drugorojeni sin, je mojo babico zamenjal njegov brat. A ker je bil pred leti umorjen, ga je nadomestil moj oče in ko se bo izteklo sedemintrideseto leto njegovega vladanja, bom cesarica postala jaz.
Tudi to si je izmislila Wladyszlava: vladar vlada le sedemintrideset let in niti dneva manj ali več. Vedela je, da te vladanje lahko utrudi in je svojim potomcem, kot tudi sebi, privoščila mir na stara leta.
Zasukala sem se proti vzhodu, kjer se je kot črna kača vila železna ograja in naše kraljestvo nesramno delila na dva dela. Leto, ko so ubili mojega strica, bratranca, sestrični in teto nikakor ni bilo mirno leto. Poleg tega umora smo imeli tudi manjšo državljansko vojno, v kateri se je kraljestvo razcepilo. Manjše mesto na vzhodu je bilo proti obveznemu šolanju in razvoju in so želeli zapreti vse šole. Takrat mi je bilo devet let in spomnim se, kako so zaprli našo šolo, saj sem s svojimi brati hodila v šolo v sosednjem mestu, mestu ki se je uprlo cesarju. Moj oče je seveda znorel in je želel upor zatreti, vendar je bil eden od njegovih generalov izdajalec in je nasprotnikom povedal, kaj namerava cesar. Ti so v eni noči postavili več kilometrov dolgo ograjo, ki se se še danes razteza po pokrajini med obema mestoma in se nadaljuje celo v morje. Kar slišala sem jezni dedkov glas ki pravi: "Budala neumna, ne le, da zavirajo napredek kraljestva, še razgled mi kvarijo s svojim grdim kupom kovine."
In potem sem zaslišala še babico, ki ga karajoče opominja, da ne sme grdo govoriti vpričo otrok.
Spet sem se nasmehnila in poskušala videti kaj več od črne črte ograje in zmazka mesta daleč za njo. Vedela sem, da po ulicah tega mesta zdaj hodi Kolja in želela sem ga videti. Skoraj nikoli se ne zgodi, da bi ga videla več kot enkrat na dan in res ga pogrešam.
Spoznala sva se dve leti nazaj na pomolu, ko sem Aljoši pomagala vleči ribiške mreže iz vode. Ena se je stragala in prepirala sva se o tem, kateri od naju bo šel v trgovino po sukanec in šivanko. Takrat je mimo prišel Kolja in nama pokazal preprost vozel, s katerim je mrežo popravil bolje kot bi jo katerikoli šivalni pribor. Začeli smo se družiti in postali smo nerazdružljivi, dokler mu lani v pomorski nesreči niso umrli starši in ga je teta poslala v službo družini na drugi strani ograje. Ostala sva v stikih prek pisem, ki jih začuda lahko pošlješ prek ograje. Pred nekaj tedni pa je prišel na obisk k teti za tri dni in večer pred odhodom mi je izpovedal čustva, ki sem jih tudi jaz čutila do njega že nekaj mesecev. To je bil najlepši večer mojega življenja.
Povsem potopljena v spomine sem nenadoma zaslišala zvok kraljevega rogu, ki je naznanjal odhod cesarja in cesarice. Stekla sem z balkona.