Vsako leto hodijo moja družina in od mamine prijateljice Helen družina smučati. Jaz nikoli nisem mara in zato tudi nisem šla. A to leto bom. Sedim v svoji sobi, še kar v oblekah iz šole na tleh v svoji sobi in pakiram stvari v kovčke. Sprašujem se ali naj vzamem obleko ali ne in na koncu se odločim za. Ko sem se še parkrat tako vprašala je prišla v mojo sobo moja sestra.
“Greš to leto res z nami!?” Zavpije tako naglas da si z rokami zamašim ušesa.
“Jap, te kaj moti?”
Jezno me pogleda in zakoraka iz moje sobe. Stara je 11, 5 let mlajša od mene, in zato je zelo rada v središču pozornosti. Ve da ko bom prišla jaz bom jaz v središču. Naprej pakiram ko zaslišim vstopiti mamo. Stečem k njej in jo objamem.
“Koliko časa bomo na smučanju?” Jo z nasmehom vprašam.
“Greš to leto z nami?” Postrani jo pogledam kot da želim reči *i* ti očka ni povedal? *i* Mama pa samo odkima z glavo.
“No, za koliko časa gremo?”
“Za 10 dni.”
“Ni vmes novo leto?”
Prikima“Ja je.”
“Ste hoteli iti brez mene!?”
“Ne, hoteli smo iti za 9 dni, da pridemo ravno na silvestrovo domov, a ker zdaj vem da greš z nami gremo za 10 dni.”
Sumničavo jo pogledam.
“Prav”
Stečem gor in si naprej pakiram
*
Še isti dan gremo. Gledam čez okno zasneženo pokrajino. Vesela sem da grem zraven. Da bom spoznala Helen, Helenino hčerko Carol in njena sinova Ethan in KristjanaDa bo lepo.
Končno prispemo in pogledam ven. Povsod je sneg in vse je zasneženo. Potem pa vidim lepo kočo sledim drugim in kmalu stoji pred nami ženska, mislim da Helen in objema mojo mamo.
“Ti si zagotovo Daniela.” Pokimam.
“No, jaz sem Helen, to je Carol fanta pa sta nekje drugje.” Razgleda se naokoli da bi ju našla, a ju ni nikjer.
S Carol se objameva in pokaže mojo sobo. Lepa je. Ima eno posteljo in svojo kopalnico. Ima tudi dve vgrajeni omari. Lepa je. Ravno ko si zlagam stvari v omaro nekdo potrka.
“Odprto je!” Zakličem, a se ne ozrem.
Zaslišim moški glas, zato se ozrem.
“Hej”
“Oj”
“Ti si Daniela, ne?”
“To sem jaz.” To sem jaz, resno Dani?
“In ti si?”
“Kristjan” Nasmehnem se in pokimam.
“No, em bi šla potem na sprehod?”
“Seveda.” Ne moreš reči samo ja?
“Se vidiva