Živjo!
Opravičujem se, ker v sredo nisem objavila novega dela, ampak ni mi zneslo. Zato prideta danes 2!:wink: No dovolj zavlačevanja, čas je, da preidem k bistvu - k zgodbi.

Zjutraj sem bratcema in sestrici povedala za dodatni trening.
˝Dobro. Mi ju bomo zamudili, ti pa pojdi,˝ so rekli.
˝Trening traja dve uri. Boste lahko?˝ jih opozorim.
˝Ja, ja. Bomo že nekako. Ti samo pojdi na trening,˝ odvrnejo.
˝Prav, hvala vam za vse,˝ se zahvalim.
Nato zatulim staršema: ˝Grem na sprehod!˝
V odgovor oba pokimata. To pomeni ja. Stečem v sobo in vzamem vse potrebno za balet. Še enkrat se pogledam v ogledalu.
˝Dobro, Nika. Saj bo šlo,˝ si rečem. Odidem skozi vrata. Najprej tečem mimo soseske, čez park in končno čez mesto. Tečem karseda hitro zmorem. Naenkrat se zaletim v nekoga.
˝Kam pa se ti tako mudi?˝ vpraša.
Pogledam gor. Saj to je Ema! Čakaj, kaj je z mano? Ne bi se smela veseliti, da je Ema tu. Saj nisva več prijateljici…
˝Na balet grem,˝ odločno odvrnem.
˝Ampak ne smeš. Saj tvoja noga še ni v redu,˝ reče.
˝Brigaj se zase,˝ rečem ne da bi jo pogledala in odhitim naprej. V bistvu mi je zelo hudo, da sem rekla kaj takega. Uboga Ema. Ne ni! Skuriraj se, Nika. Ni tvoja prijateljica.
˝Nika, čakaj!˝ zavpije za mano. Prepozno. Nihče me ne mora ustaviti!
Ko vstopim v baletno dvorano se počutim tako… Prijetno. Ples sem že zelo pogrešala. Zdaj pa bom spet lahko plesala.
˝Zdravo punce. Vesela sem, da ste prišle najprej bomo šle po seznamu, da pregledamo, katera je tu,˝ je začela učiteljica Monika.
Pa poglejmo: ˝Larisa je tu, Ela tudi, Gajo je še v garderobi, Nika. Saj res, Nike ni.˝
˝V bistvu sem tu,˝ rečem.
Učiteljica me začudeno pogleda: ˝Nika, kaj pa ti tu? Ali nimaš zlomljene noge?˝
˝Ja, dolga zgodba. Zdaj sem v redu in lahko plešem. Nastopala bom na izpitih,˝ odvrnem.
˝O. Super, me zelo veseli. Kaj pa tvoji starši – ali se s tem strinjajo?˝ vpraša.
˝Ja, seveda˝ se zlažem.
˝Saj se zavedaš, da imaš na nogi mavec, a ne?˝ vpraša Monika.
˝Ja, na žalost ga še nismo uspeli sneti. Današnji trening bo malo prilagojen,˝ rečem.
˝Dobro. No potem pa kar pričnimo,˝ reče Monika.
˝Oprostite, boste poklicali tudi ostale?˝ se oglasi Zoja.
˝O, seveda. Oprostite,˝ reče učiteljica.
Kmalu začnemo s treningom. Mislim, da ne bi smela priti. Vse me tako boli, ampak tega ne smem pokazati. Učiteljica je danes še posebej stroga. Sploh do mene. Ker ve, da sem najboljša in mi želi uspeh na izpitih. Ampak se boji, da mi ne bo uspelo, saj sem en mesec samo počivala.
Po treningu sem zelo izmučena. Nimam več energije za nič. Pa vseeno moram domov. No, vsaj hitela ne bom. Šla bom lepo počasi…
Spet mi zazvoni telefon. Kliče me Klara.
˝Halo?˝ se oglasim.
˝Takoj pridi domov! Nujen primer,˝ zakriči in prekine.
Očitno ne bo s počasno hojo nič. Poslovim se od prijateljic nato pa tečem kot blisk.
Ko pridem do hiše tiho odprem vrata in se izmuznem pred vrati. Pred njimi že čaka Mici.
˝Ššššš,˝ ji rečem.
V odgovor zamijavka. Nato hitro stečem v svojo sobo. V njej me čakajo že Klara, Luka in Jaka.
˝Kaj je narobe?˝ vprašam.
˝Nič. Samo dolgčas nam je bilo,˝ odvrnejo.
˝Se hecate?! Veste, kako sem bila izmučena. In zaradi vas, samo zaradi vas, sem zdaj napol mrtva,˝
˝Žal nam je˝ se opravičujejo.
˝Prepozno. V meni ste že prebudili pošast!˝ zatulim.
Nato se še dolgo igramo, da sem pošast, ki jih lovim.

Tako, današnji del je malo daljši (se mi zdi). Hvala, če ste si ga prebrali in, če ga boste všečkali in komentirali. Če želite, se lahko tudi naročite. Jaz se naročim na vse najbolj zveste bralce :). Hvala vam res ful! Za vse prelepe komentarje, ki me vedno polepšajo dan! :heart:
Lp, Tačka