Že 3. del<3 (btw to vse objavljam na ist dan, ker na dan ko bo zgodba izšla (14. 7) bom mentalno nestabilna po odhodu iz šole. LP
--------------------------------------------
»In, kako je bilo drugače v šoli?« je vprašala mama, da bi prekinila neprijetno tišino.
Ela je skomignila z rameni. »Pa saj veš. Vsi so delali plane za počitnice in se pogovarjali o vznemirljivih, eksotičnih krajih kamor gredo.«

Mama je samo zavila z očmi. Zadnja leta je Elo vedno težje prepričevala, da so počitnice pri babici zanimive. Zato je spremenila temo. »Imaš vse spakirano za jutri, ko gremo?«

»Ne še,« je odvrnila Ela. Mama je videla, da nima smisla, da se trudi in se vtika v Elo z vprašanji.
Preostanek popoldneva ni potekal pretirano drugače. Ela ga je večinoma preživela v svoji sobi, na postelji, kjer si je dopisovala z Dašo in Rebeko in poslušala glasbo, mama in oče pa sta pakirala še zadnje stvari za počitnice.
Ela je zvečer v postelji razmišljala, ali bodo počitnice pri babici in dedku spet tako dolgočasne. Na vso moč se je potrudila spomniti zabavnih stvari, ki bi jih lahko tam počela, zraven pa se je igrala z dolgo kito svojih oranžnih las. Po pol ure neprestanega razmišljanja in strmenja v strop, pokrit s svetlečimi zvezdicami je končno zdrknila v miren spanec.
Naslednje jutro sta jo starša že navsezgodaj vrgla iz postelje.

»Juhu, zaspanka, počitnice so se začele!«

»Njah« je zaspano odvrnila Ela. Počasi je zlezla izpod odeje in se praktično skotalila iz postelje. S krmežljavimi očmi se je počasi primajala v kuhinjo. Njena soba je bila zaradi zagrnjenih zaves prijetno temna, v kuhinji pa jo je svetloba skoraj oslepila. Odpravila se je do hladilnika in iz njega vzela mleko. V jutranjem transu ni imela volje jesti, kaj šele pripravljati, bolj zapletenega zajtrka od mleka s kosmiči.

Skozi vrata kuhinje je videla mamo in očeta, kako pakirata še zadnje potrebščine za na pot. Mama je ravnokar v živo roza toaletno torbico zlagala zobne ščetke in zobno pasto. Ela je preostanek svoje prtljage, spakirala že zjutraj. Ni in ni mogla razumeti, kako so starši že tako zgodaj, tako polni energije.

Ko je pospravila za sabo, je šla nazaj v sobo in se preoblekla iz svoje pikčaste, roza pižame. Nase je navlekla svetlo modro majico z logotipom in kratke hlače. Ravno pravi čas.

»Ela! Pridi, gremo,« je zaklical oče.
»Že prihajam!« je nazaj zaklicala Ela, nato pa pograbila svoj zelen kovček in nahrbtnik za po poti. Seveda pa ni smela pozabiti na Čarlija. Tudi njemu je v predsobi pograbila povodec, priboljške in posodici.

Čez nekaj časa in nekaj neuspelih poskusih tlačenja kovčkov v prtljažnik, so končno vsi sedeli v avtu. Počitnice so se uradno začele. Ela je v ušesa vtaknila slušalke in poslušala glasbo, Čarli pa se je zleknil čez sedeže in ji naslonil glavo v naročje. ta mali bučman jo bo vso poslinil, na obrazu se ji je pojavil rahel nasmešek, ko je zavila z očmi. Mama in oče sta se nekaj pogovarjala, ni točno slišala kaj, niti je ni pretirano zanimalo. Verjetno nekaj o službi. Starši imajo vedno tako čudne teme pogovorov. Kot da se njim ne zgodi nič zabavnega.