»Poglej,« je rekla Rea, ko sva se udobno namestili pod odeje. »Sem sem prišla z namenom, ampak mislim, da sem vseeno izgubljena.«
Ležali sva v spalnih vrečah na tleh moje sobe, saj se je Rea odločila, da bo prespala pri meni. Jaz preprosto nisem imela izbire, ko je neko jutro med malico k meni prikorakala ravno, ko sem krepko zagrizla v kumarični sendvič. »V petek prespim pri tebi,« je rekla, brez pojasnila, opozorila ali česarkoli drugega. S polnimi usti nisem mogla odgovoriti. Nato je odšla, pri čemer so se njeni lasje omamno lesketali.
»Kako – izgubljena?« sem vprašala. Rea ni bila izgubljena punca. Bila je samozavestna, pogumna in trpežna, ki se ni zlahka izgubila. Izgubila s ni niti, ko se je z glavo zabila v radiator med zafrkavanjem iz tetrapakov za mleko in se je morala s krvavo glavo odpraviti v zbornico. Izgubila se ni v Narodni galeriji, v živalskem vrtu in celo v labirintu ogledal, ki so bila to zimo postavljena v zabaviščnem parku.
»Veš, da prihajam iz druge galaksije,« je rekla. To sem seveda vedela, ker je bila moja prijateljica in ker mi je mar. Vedela sem veliko o potovanju čez vesolje, ker je bila Rea, dobra stara Rea na njenem planetu ena največjih znanstvenic, ki je uspela izdelati svojo lastno črvjo luknjo (opomba avtorice: če vas zanima, kaj je to, si lahko preberete na tej povezavi: https://en.wikipedia.org/wiki/Wormhole , če pa se vam ne da pa lahko povem da je to v bistvu nekakšen teleport) in se za dokaz, da delujejo, sama podala skoznjo. Predtem jim je zabičala, da jo morajo za vsako ceno pustiti odprto, tudi več let, če je toliko časa ne bo nazaj, a na žalost so bili neki izračuni napačni in luknja se je odprla blizu središča zemlje. Še vedno ne razumem, kako je Rea preživela, a nekako je prišla na površje v nekem rudniku v Evropi. Priučila se je našega jezika, se poskušala normalno oblačiti (kar ji ni pretirano dobro uspelo) in se priključiti družbi. Luknje ni znala še enkrat narediti z materialom na Zemlji. Vedela sem, da je v težkem položaju. Nisem pa vedela, da se je tako rekoč že predala.
»Lahko bi se česa spomnila, a mislim da čas do moje smrti ne bi zadostoval, da bi se vrnila. Zato bom zaživela tu.«
Osuplo sem jo opazovala, kako je z eno povedjo izrazila svojo malodane dosmrtno obsodbo, z njo zapustila svoje sorodnike in vso preteklost in se osredotočila le na razpoložljive cilje: sedanjost in prihodnost.
»Če tako praviš,« sem rekla, »imaš najbrž prav, dvakratna doktorica znanosti.«
Planili sva v krohot.