Gledala sem sivo zgradbo in pomislila, da Rea ne spada sem.
Z vso svojo kulsko energijo, ki jo je premogla, preprosto ni spadala v ta dolgočasen, tako navaden blok. Bila je posebna – tega sem se zavedala, preden mi je povedala vse o sebi, a zdaj nanjo gledam na drugačen način.
Poznala sem jo že en mesec. Najino prijateljstvo se je začelo naključno in spontano, a tako nastanejo vsa dobra prijateljstva. Preprosto je vrgla torbo na mizo, tik poleg moje. Nisem bila prepričana, če dejansko sva prijateljici, a sem srčno upala, da je tako. Svoje prejšnje najboljše prijateljice še vedno nisem prebolela, a sem se trudila. Komaj kaj sva se klicali, ko pa sva se, sem ji jaz govorila, kako jo pogrešam, ona pa je govorila o očarljivih novih prijateljicah in fantih. Menda naj bi jo eden osvajal in ona “le še čaka, da jo bo povabil ven“.
»Hoj,« je rekla Rea in me zbudila iz misli. Sploh nisem opazila, da je prišla dol. Ni me počakala, le šla je na rolko in oddrvela po tlakovani ulici. Nisem ji zamerila, saj sem vedela, da je taka. Preprosto Reasta.
Rolkanje ji je pristajalo skoraj tako dobro kot kapa s šiltom, ki jo je narobe obrnila. Bila je divja, neukročena, imela je sij divje punce. Saj je to tudi bila.
Seveda sem vedela, da me ne bo čakala, zato sem se pripeljala s kolesom. Zajahala sem ga, in ko sem začutila veter na licih, sem se komaj vzdržala, da nisem zavriskala. Bilo je prelepo, da bi bilo resnično. Kolo resno obožujem – poleg lokostrelstva, seveda.
»Ujela si me,« je rekla Rea, nato pa je v dokaz, da je še vedno hitrejša, pospešila. Jaz pa za njo.
…
Čakala sem jo pred vhodom. Danes naj bi prišla k njej domov, česar se bojim, ker je Rea nepredvidljiva punca. Ni mi bilo treba buljiti proti vhodu, da bi jo zagledala. Med sivo – belo – črnimi učenci je ni bilo težko opaziti.
Stopila je skozi vrata in učinek je bil tak, kot če bi na zebro zlili vse barve iz likovne učilnice, dodali še neonsko roza in nekaj bleščic.
Vsak dan znova me je presenečala izbira njenih oblačil: danes je nosila živo zelen pulover in ohlapne črne hlače, pod katerimi se sploh ni videlo črnine, saj so bile poškropljene z barvo, ki jo je doma poškropila sama. Na pulover je nalepila nekaj smeškov, in sicer z navadnim UHU lepilom. Lasje so se ji v toplejšem marčevskem dnevu še posebej toplo svetili, rožnati prameni še bolj izstopali. Zarežala se je in stekla proti meni.
Resda nisem vedela, kaj vse bova počeli, vedela pa sem vsaj za eno stvar. Povedala ji bom svojo skrivnost, kot mi je ona zaupala svojo.